Svetilniki!

Objavljeno nedelja, april 29th, 2012 ob 16:59

Pozdravljeni!

V petek popoldne sva občudovala surferje na plaži Pointe de la Torche, zahodno od Quimperja. Čudovita peščena plaža, pravzaprav kar dve, na vsaki stani rta ena, par mojstrov na deski in mnogo več začetnikov, ki so se bolj ali manj brez uspeha trudili spopast z valovi. Roka je spet imelo, da bi probal, a tisti dan ni bilo več prostih terminov … Enkrat bo že, samo da bo vreme kolikor toliko lepo. Za fotke, saj ne za kaj drugega. :)

Na mistično večerno svetlobo sva upala, ko sva se tisti večer odpeljala do Pointe du Raz, malo severno-zahodno od Torchona. To je rt, divji rt, ki se ne enostavno konča strmo v morje, kakor večina ostalih, ampak ga dopolnjuje svetilnik. Pravijo mu Tévennec. Ko je morje mirno, kraljuje, ko je nevihtno, se bojuje. Pravzaprav je on tisti, kar turisti slikamo in občudujemo.
Pointe du Raz je očitno navdahnil tudi francoske slaščičarje. Tu je namreč »keksarna« Biscuterie de Pointe du Raz, v kateri prodajajo tipično bretonsko drobno pecivo. Midva sva si privoščila maslene palets. Joj, ti Francozi in njihovo maslo! Nesramno! Še dobro, da ne živim tu. Bila bi prava Dicke Rozi! :)
Prespala sva v kampu v zadnji vasi pred rtom. Jaz sem si tam pobarvala lase. Povem vam, to je bil kar velik podvig: tuš je premogel samo mrzlo vodo, ogledal ni bilo nikjer. Slika naj pove ostalo.

Zjutraj sva se premikala po obali, ki povezuje Pointe du Raz s centralno in severno Bretanjo. Rok je vmes malo poplezal – kar tako, brez plezalk in magnezija, malo za razgibavanje. Popoldne sva hotela v muzej jabolčnika (Musée du cidre de Bretagne) v vasi Argol. Imeli so nekakšen dogodek (pohod skozi sadovnjake v vetru in dolgočasni sivini z zakusko) in muzej je bil zaprt. Seveda. Na srečo imajo Bretonci dovolj radi jabolčnik, da imajo takih muzejev več. Natančneje tri. Enega bova že ujela. Namesto muzeja sva se sprehodila po eni izmed tistih najbolj tipičnih bretonskih vasi – Le Faou – preostanek dneva pa sva bežala pred dežjem na zahod – na najzahodnejšo točko Francije in proti svetilniku Phare du Four. In še dobro, da sva, kajti ujela sva ga še v relativno lepi svetlobi, medtem ko ga danes, ovitega v deževno sivino, skoraj ni bilo na spregled. Spotoma sva videla še dve vasi z naplavljenimi čolni. Sliši se dokaj nezanimivo, a kar poglejte slike, je vse prej, kot to! Prva, Portsall, me je malo zbegala. Svetilnika namreč nisva imela na nobenem zemljevidu – iskala sva ga bolj kot ne na blef. Z mojega potovanja po Bretanji s staršema sem se spomnila, da je razgledna točka na svetilnik v vasi z naplavljenimi čolni in da smo tam pili kavo v kavarni z modrimi polkni. Portsall je imel vse to, le svetilnika ni bilo nikjer in tudi sicer se nekaj ni zdelo prav. Zgovorna gospodična na info točki naju je razsvetlila z zemljevidom z označenim svetilnikom. Zapeljala sva se kake tri vasi naprej in prišla v Argenton, vas, ki je imela TA PRAVE naplavljene čolne, TA PRAVO kavarno z modrimi polkni in razgledno točko, s katere se JE videl svetilnik! Toliko o raznolikosti Bretanje. :) Hecam se. Bretanja je čudovito raznolika! Je dežela ustvarjena za odkrivanje in že zdaj vem, da se bo treba še vrnit, če jo bova želela videt v celoti. Skratka, Phare du Four sva poslikala iz Argentona in nato še iz mesteca Pospoder, kjer te polotok nagradi s čudovitim razgledom in divjimi zajčki.

Danes sva se zbudila v dež. Strnjen dež. Kljub temu sva si ogledala še en svetilnik. Ogledala že, a samo iz Valterja. Zunaj je bril veter in dež je nosilo v vse smeri. Ta svetilnik nosi ime Saint Mathieu, verjetno po razvalini samostana, ob kateri stoji. Lepo kolikor je pač lahko v dežju.
Drugim naravnim znamenitostim nisva hotela delat krivice z ogledom v taki sivini. Zato sva popoldne raje preživela med pingvini in ribicami v akvariju Océanopolis v Brestu …

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!