Kralj Artur po Francosko.

Objavljeno četrtek, maj 3rd, 2012 ob 15:15

Pozdravljeni!

Prolog. Naj tisti, ki raje beró o dokazljivih rečeh, tisti, ki mislé, da domišljijski svet je doma le v snu, in tisti, ki se bojé nerazumljivih reči, nemudoma odvrnejo oči. Kajti tu bo govora o legendah. Legendah o vitezih, čarovnikih in čarovnicah, vilah ter najbolj legendarnem kralju, ki je kdajkoli domnevno živel in vladal.

Kralj Artur naj bi živel nekje v 4. ali 5. stoletju, ko so bile bitke za prevlado nad britanskim otočjem na višku. Tam so namreč živela mnoga plemena, ki si bolj različna med sabo skorajda ne bi mogla biti. Kralj Artur je s svojimi načeli o bratstvu in enakosti med ljudmi, predvsem pa med svojimi vitezi (simbol tega je okrogla miza, ob kateri sedijo vsi enaki in vsi enakopravni, tako kralj kot vitezi), uspel ta ljudstva med seboj pomiriti in združiti v eno samo srečno kraljestvo. Imel je polsestro Morgano, ki mu je, ljubosumna, želela škodovati, in poročen je bil z Guinevere, ki mu je bila nezvesta; toda ob sebi je imel svoje zveste viteze (čeprav se tudi tu ponuja kaka povest ali dve o prevari), mogočnega vedca Merlina in magični meč Excalibur. Bil je mnogo bitk, tudi takšne z velikani ter zmaji; v vseh je slavil zmago, razen v eni, svoji poslednji bitki. Mordred je bil tisti, ki se je obrnil proti kralju in ga v tej zadnji bitki smrtno ranil. Arturjeva sestra Morgana ga je, tokrat z ljubeznijo v srcu, odpeljala proč, na otok Avalon, otok izobilja in mladosti, kjer ga je ozdravila. Legenda pravi, da se bo, ko ga bo njegovo ljudstvo najbolj potrebovalo, kralj Artur vrnil in deželo znova popeljal v mir, izobilje in srečo.

Artur nekako izhaja iz dveh dežel: Britanije (Walesa, Anglije ter Škotske) in francoske Bretanje. Vsaka si lasti del njegove zgodbe; včasih se dela prepletata, včasih razhajata … Konec koncev pa te stvari, ko pride do legend, niso zares pomembne. O britanskem delu zgodbe bom pisala drugič; o bretonskem pišem zdaj …

Dva gozda sta prizorišči avantur Arturja, njegovih vitezov, Merlina idr.: Huelgoat in Brocéliande.
V prvem najdemo Arturjevo jamo, v kateri naj bi počival in se skrival pred zlimi očmi, ter Arturjev tabor – gre za tipični galski vojaški tabor, ki je v bistvu zelo velika travnata površina (zdaj poraščena z drevesi in posejana s skalami) z gričem na čelu, na katerem bi bil glavni šotor, torej Arturjev šotor. Verjemite mi, ko rečem, da to dvoje definitivno NI tisto najlepše v tem gozdu. Huelgoat je eden najlepših gozdov daleč naokrog! Vse je tako sveže, zeleno, mistično. Skozenj teče rečica, najbrž ne samo ena, najde se hudičeva jama, devičin dom, bazen merjascev, ogromna goba … Vse pa je preraščeno z mahom, zelenim, najbolj zelenim mahom na svetu! Vsa drevesa in vse skale, balvani, ki se kar gnetejo, borijo za prostor, toliko jih je. Magično. V ta gozd bi moja domišljija brez težav dala Merlina in razne škrate ter vilince. Toda Merlin ni imel s Huelgoatom nič. Merlin ima svojo grobnico (ki to ni) v drugem gozdu, Brocéliande …

Gozd Brocéliande je že najpomembnejši srednjeveški pisec viteških romanov na francoskih tleh, Chrétien de Troyes, v svojih delih imenoval s tem imenom. Sem je Chrétien umeščal prigode svojih vitezov, zato naj kot prvo arturijansko znamenitost omenim vodnjak Fontaine de Barenton, o kateri govori roman o vitezu Yvainu. Ta fontana ždi globoko v gozdu, nekoč na meji manjših kraljestev znotraj velikega Arturjevega. Kdor je zlil vodo iz fontane na njene stopnice, je povzročil strašno nevihto in priklical črnega viteza, varuha enega od kraljestev. Nihče mu ni kos, temu črnemu vitezu, le Yvain ga je premagal in postal kralj njegovega kraljestva.
Ta vodnjak pa naj bi imel tudi zdravilne moči, ozdravil naj bi tako telesne kot duševne bolezni – zato se danes bližnja vas imenuje Folle Pensée, nora misel.

Druga znamenitost je Val sans retour, Dolina brez povratka. To dolino je Morgana uročila tako, da lahko vanjo vstopi vsakdo, a izstopi le tisti, katerega srce je resnično zvesto. Morgana je bila namreč mogočna čarovnica in rada je ljubila, toda hitro jo je bilo moč užalit. Iz te doline se ni mogel vrnit noben vitez; vsi so v njej obtičali, le enemu je uspelo. Lancelot, najbolj viteški od vseh, je bil do te mere zvest svoji ljubezni, Arturjevi kraljici Guinevere, da je zlomil Morganin urok in osvobodil vse v dolini izgubljene viteze. In z veseljem vam lahko povem, da je tudi moj Rok, kakor Lancelot, prestal preizkušnjo Doline brez povratka! :)
Ta dolina je res lepa. Vanjo vstopiš pri jezeru Miroir aux fées, vilinskem ogledalu, nadaljuješ ob rečici skozi zelenje, dokler te krožna pot ne prisili v strm vzpon na drugo stran in nazaj, do zlatega drevesa. Zlato drevo ni, kljub primernemu imenu, prav nič legendarno. Je moderna umetniška inštalacija, ki naj bi opozarjala na človeško objestnost in pohlep, ki uničujeta naravo: zlato drevo obkroženo z nekaj črnimi, ožganimi (ta gozd je nekaj let nazaj hudo gorel), ter mnogimi ostrimi navpičnimi kamni.

Tu je tudi Merlinova grobnica. Merlina, največjega čarovnika vseh časov, je, sodeč po legendah, ugonobila ženska. Seveda, bi rekli nekateri. Vivianne, La Dame du lac (»dama jezera«), je bila sicer dobra vila/čarovnica, ki je v legendah Kralju Arturju vedno pomagala; ona je bila tista, ki je iz jezera pomolila tisti slavni meč Excalibur, ki je Arturju prinesel toliko zmag in zvestobo ljudstva. Merlinu je bila Vivianne strašno všeč, skupaj sta bivala in čarala, dokler ji ni enkrat razkril, kako uročiti človeka za vse večne čase. In Vivianne ga je uročila in za vse večne čase obsodila na nevidni zapor. Danes je na tem mestu Merlinova grobnica – par pokončnih kamnov in drevo. No, in seveda Merlin v svojem nevidnem zaporu.

Zadnja arturijanska zanimivost v gozdu Brocéliande je muzej Centre Arthurien, ki je posvojil prostore nekdanjega gradu Château de Comper ob jezeru Etang de Vivianne, jezeru, v katerem biva La Dame du lac in iz katerega je prišel Excalibur. Muzej je čudovit! Sploh za take fanatike, kot sem jaz. Trenutno je na ogled razstava o ženskah vilah, o Morgani in Mélusine (ta je bila obsojena na to, da postane zmaj …). Sicer približno enkrat letno menjajo razstavo, tekom leta pa prirejajo viteške dogodke, pripovedovanje zgodb pod drevesi, čarovniške sobote itd. Joooj, da bi jaz tu živela! Kuhana in pečena bi bila v tem centru!

Epilog. Viteški romani o kralju Arturju in njegovih vitezih so moja ljubezen. Kot da ni očitno! (Srečo sem imela, da sem o tem lahko pisala v obeh diplomah na fakulteti.) Tu v Bretanji sem se torej tako dobesedno kot je le mogoče sprehajala po poteh mojih vitezov. Zdaj morda bolje razumete, zakaj je objava na to temo tako dolga. »Tk da … Hvala vam, da berete tud táko, ko je sámo meni zanimivo!« :)

Over and out.
It’s Nina.

2 komentarja

  1. Mama Lenča pravi:

    Take bloge bi brala v nedogled. komaj čakam na angleško verzijo. :)

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!