St-Michel in moč plimovanja.

Objavljeno nedelja, maj 6th, 2012 ob 10:05

Pozdravljeni!

Petek zvečer in celo soboto sva preživela v iskanju perfektnega posnetka. Mont Saint-Michel, eno od francoskih čudes, namreč kar kliče fotografsko oko: »Priiiiiidiiii, sliiiiikaj meeee, leeeep seeeem!« Napoved je bila gnila, sivo, sivo, še malo več sivega in dež. Noč s petka na soboto naju je nagradila z razsvetljenim Michelom, sobota pa se kljub gnilemu začetku nadaljevala nadvse zanimivo.

Mont Saint-Michel je otok in ni otok. Otok je, ko vlada plima; ko morje vzame oseka, pa St-Michel postane del kopnega.Vsaj tako je bilo včasih. V starih časih. Že dolgo zdaj namreč teče s kopnega na otok cesta in zato ni St-Michel nikoli več zares otok. Trenutno je v teku prenova zaliva Baie du Mont Saint-Michel. Sezidal se je jez, govori se o mostu … Vse skupaj naj bi Michelu povrnilo status otoka. Pa že … Izgled zaliva s točke, od koder je dostop do otoka najbolj direkten, je zdaj dokaj mizeren. Žerjavi vsepovsod, blato, bagri, razrite poti. Ampak Michel je kljub temu lep. Ta je vedno lep pa naj sije sonce ali pa koli padajo z neba.

Novost je turistični center na kopnem, ki sestoji iz ogromnega parkirišča (dnevna tarifa je 8,5€), info točke in v ceno vključeni avtobusi, ki prepeljejo željne turiste s kopnega do otoka. Dizajn je kar lep: vse je leseno, eko. Mogoče bo čez kako leto ali tri, ko bo projekt končan, vse skupaj izpadlo dobro. Zdaj je pač bolj tako-tako.

Dovolite mi malo zgodovine …
Leta 708 je imel škof Aubert iz Avranchesa videnje nadangela Mihaela, v katerem mu je bilo rečeno, da naj »zida tu in zida visoko«. Nemudoma je dal na vrh otoka sezidat kapelo, iz katere je tekom desetletij in stoletij zrastel benediktinski samostan, pod breg pa so se spustile ulice in zgradile hiše. Sledila so razburljiva leta: leta 1203 samostan pogori in se kmalu zatem obnovi (dodajo se nekateri najlepši elementi); leta 1434 sever Francije prizadene stoletna vojna in z njo neusmiljeni napadi Angležev – Mont St-Michel je edini, ki vojno prestane nepoškodovan; po revoluciji leta 1789 se razpustijo samostani in St-Michel postane zapor; od leta 1878 naprej pa se stvari umirijo in Mont St-Michel postane eno izmed velikih romarskih središč.

Danes otok izgleda, kakor da je bil ustvarjen za krvoločne turiste. Dokler nisva srečala gospoda, ki je do svojega desetega leta živel na otoku, sva bila prepričana, da tam ne živi nihče. Da so tam samo trgovine s kičastimi spominki, predrage restavracije in hoteli. Verjetno se dejanski prebivalci St-Michela skrijejo na drugo stran otoka, kamor radovedna turistova noga ne zaide prav pogosto. Kakorkoli že … Seveda si lahko ogledaš samostan, ki dominira nad otokom. Poleti je možno it na nočni obisk – to bi bilo najbrž prekrasno! Del otoka lahko obhodiš po obzidju, s katerega se odpira pogled na prostrano polje peska in mivke, ki podnevi čaka, da ga zvečer znova prekrije voda.

Imela sva neverjetno srečo. V zalivu Baie du Mont Saint-Michel je največja plima v Evropi. Najhitrejša, najbolj izrazita. In midva sva jo radovedno opazovala, kako se bliža. Eno uro sva stala na koncu razgledne točke Pointe Grouin du Sud pri vasi St-Léonard (definitivno eden izmed lepših razgledov na otok!): najprej je voda prihajala počasi, a vztrajno; potem, recimo zadnjih 15 minut, pa je v valovih oblila preostalo kopno in zalila celo nekaj nižjih skal nad katerimi smo stali mi. Ne, nisva bila sama. Kar lepo število ljudi, predvsem Francozov, kar nekaj domačinov verjetno, je prišlo občudovat ta naravni fenomen. To noč, 5. 5. 2012, je bila v zadnjih 100 letih namreč luna najbliže Zemlji in je bila zato plima še višja kot sicer. In midva sva to doživela pri St-Michelu! Ne bi moglo bit boljše!

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!