Normandijske impresije.

Objavljeno sobota, maj 12th, 2012 ob 19:35

Pozdravljeni!

Polna smrdljivih vtisov, z od sira smrdljivim zadahom in z v hladilniku smrdljivim kosom camemberta sva se odpeljala nazaj proti severu.

Honfleur je pristaniško mesto, ki je v 19. stoletju navdihovalo francoske slikarje. Ni čudno, saj je staro pristanišče resnično slikovito. Tu bolj ali manj prestižne barke s svojimi jadri še poudarjajo navpičnost že tako zelo ozkih in visokih normandijskih hiš. Skoraj vse so danes restavracije, katerih meniji so kar prepolni najrazličnejše morske hrane. Večerna svetloba nama je Honfleur še polepšala in kar prehitro je bilo konec sprehoda po tem majhnem, pisanem starem središču.

Že v Honfleurju je moč za vsemi jambori in vrtiljakom (carrousel) videt Pont de Normandie, največji most z diagonalnimi kabli v Evropi (in tretji na svetu). Celoten most je dolg 2113,5 m , a za rekord se upošteva zgolj tistih 856 m, ki jih dejansko visi v zraku (torej med obema stebroma). Ta monstrum od mosta (kar lep, da ne bo pomote, le res, res velik) se razpenja preko Sene, ki jo morda poznate kot reko, ki teče skozi Pariz.
Spala sva blizu mosta, ki sva ga skozi Valterjeva okna lahko občudovala v njegovi večerni toaleti. Valter je res prava soba z razgledom. Tolikokrat naju nagradi s kakšno nenadejano lepoto, kakšnim norim pogledom, ki bi ga sicer, če bi spala v kakšnem hotelu, zamudila. Valter je car!

Naslednje jutro se nisva peljala čez Pont de Normandie. Želela sva ga namreč videt še od daleč in sva se zato odpeljala do sosednjega mostu, 608 m dolgega Pont de Tancarville, ki je naziv najdaljšega evropskega visečega mostu dobil leta 1959 – tega je sicer izgubil, še vedno pa je najdaljši tak most v Franciji. Pont de Tancarville naju je torej premostil čez Seno in približal najsevernejšim krajem Normandije.

Etretat je s svojimi impozantnimi klifi morda še bolj kot Honfleur navduševal umetnike par stoletij nazaj. Falaise d’Aval je tisti najbolj znan klif, ki po obliki spominja na uho šivanke. Kar poglejte slike – imam prav? Klifi na obeh straneh so lepo vidni z mestne plaže. A še lepše, bolj impresivno, se je povzpet na razgledno točko na desni strani plaže. Na vrhu je cerkvica in pot, ki se vije po robu klifov in ki nudi razgled na divjo, odsekano obalo ter nemirno morje.
Vreme se nama še ni izboljšalo – še vedno skoraj vsak dan pada z neba kaka kaplja, sonce pa izza oblakov pokuka le izjemoma. Ampak nič ne de, Francija je dovolj lepa, da premaga tudi sivino tega podaljšanega aprilskega vremena.

V petek sva imela obletnico, pravljično tretjo, ki jo je bilo treba proslavit z eno dobro večerjo. Dopoldne sva se nekaj mudila po mestu Fécamp, ki je kar malo razočaralo (morda je bilo za to kriva okrutna kombinacija dežja z divjim vetrom), popoldne pa sva se šla sprehajat v Rouen.
Tisti, ki poznate slikarije impresionista Clauda Moneta, boste nedvomno vedeli za rouensko katedralo, ki jo je umetnik naslikal v najrazličnejših delih dneva, v vseh možnih svetlobah. Slik katedrale, vedno iz istega kota, je verjetno več deset in vendar je vsaka nekaj posebnega! Zdaj jo prenavljajo – Monet je kmalu ne bi več prepoznal.
Rouen je znan še kot mesto, kjer so 30. maja 1431 na grmadi živo zažgali Ivano Orleansko. Na trgu Place du Vieux Marché zdaj njeno mučeništvo časti bizarna cerkev Église Sainte Jeanne d’Arc. Ta je moderna, temno siva, zaobljenih in nato špičastih zavojev, ki na trenutke spominjajo na ribo. Notranjost je še bolj čudno čudovita. Zanimiva cerkev, čisto nekaj drugega. Na eni strani ogromni vitraži, pisani, ki pripovedujejo Ivanino zgodbo, na drugi okna v obliki ribe in strop prekrit z ukrivljenimi lesenimi tramovi, ki spominjajo na ladijski pod. Še klopi so drugačne, kakor ponavadi, bolj masivne, nižje, ovalno razporejene in v kotu stoji kip ženske, morda morske deklice, od katere se vije železen val poln svečk. Ne razumem sicer aluzije na morje v povezavi z Ivano Orleansko, ampak mi je prav – izpadlo je dobro.
V Rouenu je omembe vredno še marsikaj, a naj poleg odlične francoske kuhinje omenim samo še zlato uro Gros-Horloge. Te ni mogoče zgrešit – s trga pred katedralo je treba stopit na ulico rue du Gors-Horloge, ki je tudi sicer najbolj pisana in živahna in ki vodi do Ivanine cerkve, in ura se bo kaj kmalu pojavila pred/nad vami.
Večerja … Mmmm. Ni čudno, da je francoska kuhinja med najbolj znanimi in najbolj cenjenimi na svetu. Temna, s kruhom in sirom gratinirana čebulna juha nama je razburila brbončice, prava poslastica pa so bili rahlo roza koščki račjih prs z medeno omako ter malo bolj roza kos govedine z neverjetno masleno omako, ki ji pravijo sauce Neufchatel. Bon apétit indeed!

Današnji, zadnji normandijski dan in prvi sončen po doolgem času sva posvetila majhni vasici, ki si jo je za svoj dom in vrt izbral Claude Monet. Monet je tisti, ki je tako neumorno slikal rouensko katedralo, on je tisti, ki je naslikal Falaise d’Aval v Etretatu in Giverny je ta vas, kjer stoji Monetova zelena hiška, obdana z vrtom, umetnino že samim po sebi. Pa kaj vam bi pravila o vsem, kar tam cveti (rože), raste (grmi in drevesa), lebdi (lokvanji), se pari (žabe) in sprehaja (čopaste kure). Poglejte slike – te bojo v tem primeru vredne več kot tisoč besed. Naj samo povem kako zelo je vse dišalo. Pomlad se tu baha, res, važi se in razdaja svoje čare med željne obiskovalce. Monet si je res ustvaril pravi pravcati slikarski atelje na prostem. Narava njegovega vrta je bila njegov atelje. Ni to krasno?

Normandijo sva zapustila omamljena od prijetnih dišav, pregreta od težko pričakovanega sonca in polna raznolikih vtisov. Zdaj je na vrsti Fontainebleau. Ampak o tem drugič.

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!