Popoldne po Parizu.

Objavljeno sobota, maj 26th, 2012 ob 18:59

Pozdravljeni!

Kaj pravite, je mogoče v enem podaljšanem popoldnevu videt ves turistični Pariz? V enem vikendu se da, a v polovici enega dneva … V Parizu sem bila zdaj že dvanajstkrat in vsakokrat je bilo drugače. Še nikoli pa se nisem preizkusila v »Schnellkurs« varianti. Vse je enkrat prvič!

Sreda je bila naš pariški zrezek. Midva sva pred tednom dni priskrbela vse potrebno (šla v Pariz in se prepričala, da Eifflov stolp še stoji), pripravili smo se temeljito (itinerar, udobni čevlji, malica iz nahrbtnika), zagreli smo situacijo (vlak po tirih, sonce po naši koži) in potem na hitro pripravili (vsak pri sebi) in postregli (drug drugemu) svoje pariške izkušnje.

12:00   Pariz: mesto ljubezni, najbolj romantično mesto, mesto luči. Naš prvi stik z njim je bil delavec, ki je s pomočjo ograje nekih vrat delal počepe. Drugi stik je bila ulica, za katero nikoli prej nisem opazila, da je napolnjena s samimi trgovinicami z živalmi. Z ene strani nas je gledal prenapihnjen petelin, z druge puhast zajček. Te mnoge male oči so nas pospremile do prve pariške znamenitosti: katedrale Notre-Dame. Naša dama … če te ne navduši sama veličina katedrale, te prepričajo ultra vijolične rozete, velike, dominantne, sijoče. Turistov je že zdaj veli… Se opravičujem, tok misli mi je zmotil zvok odpiranja pirovske piksne … Turistov je torej veliko, četudi še ni ravno sezona. Nas je pot vodila ob Seni in čez Pont des Arts (most umetnosti), ki je že ves poobešen z raznoraznimi ključavnicami, kjer in s katerimi zaljubljenci zaklenejo svojo ljubezen, do muzeja Louvre. Kaj bomo rekli: največji muzej, najbolj znan, najbolj prestižen? Verjetno vse to in še več. Hodili smo Mona Lisi po glavi, skakali po egipčanskih skarabejih, obšli I. M. Peijeveo stekleno piramido in prvi del sprehoda zaključili s kavo v parku Tuilleries, med Louvrom in Place de Concorde.

15:30   Naslednji postanek je bil g. Pariz, stolp La Tour Eiffel. Na poti smo prečkali most Alexandre III, postavljen v znak francosko-ruske naveze carju Aleksandru III, se sprehodili mimo Les Invalides, kjer je pokopan mali véliki Napoleon, in ocenjevali, kateri čiča je boljši v igri pétanque (balinanje). Eifflov stolp te nikoli ne pusti ravnodušnega – četudi si ga videl že dvanajstkrat in se nanj povzpel petkrat. Gneča je neverjetna, a te prav malo briga, če tvoj namen ni vzpon na stolp, ampak mini piknik na travi pod njim. Okoli nas so bili po trati posejani parčki in skupine najrazličnejših ljudi. Dva starejša zakonca pijeta rdeče vino in jesta smrdljivi sir, gruča mladcev se zabava v pivu in soncu, gneča malčkov se zgrinja iz bližnjega lutkovnega gledališča in prenaša svoje otroško navdušenje na travne bilke. Sendvič ima pod Eifflom popolnoma drugačen okus, kot kjerkoli drugje. Vse je bolj … francosko. Čeprav je treba povedat, da Parižani, za razliko od nas, nad postavitvijo tega slavnega stolpa niso bili preveč navdušeni. Železni špargelj so mu rekli in pred zrušitvijo ga je rešila le njegova radijska antena.

18:00   Preden se človek poda na najslavnejšo od ulic, Champs-Élysées, se morajo zadovoljit vse osnovne človekove potrebe. Jedli smo, pili tudi, samo stranišče je še manjkalo. Pariz je prepreden s srebrnimi javnimi wcji, ki so polavtomatski (namesto tebe naredijo skoraj vse) in odločno prepočasni. Ženske smo zelo po žensko vstopile v to srebrno lajšališče vse tri skupaj, tako neprimerljivo hitreje opravile in si prislužile aplavz nekega malo močnejšega Američana.
Champs-Élysées je pač res ena bad-ass ulica. Dolga, prestižna, polna. In ena izmed krakov zvezde cest, ki imajo za svoj center Arc de Triomphe (Slavolok zmage) in žarijo na vse konce Pariza. Tam so brejkdenserji pobasali našo Ajdo, ki je tako, hočeš nočeš, migala in hopsala pred zvedavimi očmi petih znancev in petkrat toliko neznancev. In to na najznamenitejši ulici Pariza. Zaslužila si je sladoled. Ostali smo si za Ajdo lastili zasluge, češ naša je, zato smo si sladoled zaslužili tudi mi.

19:00   Novi ledeni val energije nas je oživil. Upali smo si znova na sonce, vroče, neusmiljeno, in na metro, vroč, zatohel. Naša nagrada je bil Montmartre, edini pariški hrib, z belo baziliko Sacré-Coeur in najbolj simpatičnimi ulicami, a zanj smo morali premagat še prenekatero stopnico. Moulin Rouge in mnoge trgovine z erotičnimi pripomočki so dodale Parizu še en obraz. Ja, Pariz zna bit tudi perverzen, kakor vsakdo izmed nas. Zato je še bolj všečen, mogoče nam je ravno zato bližji, bolj svoboden in brez zavor. Pariz za vsakega nadene drug obraz: za nekatere je romantičen, za druge usoden, za tretje artističen, za četrte glasben. V Parizu se najde vsak. Ste že slišali za koga, ki mu Pariz niti malo ne bi bil všeč? Tudi jaz ne.

21:00   Pariški zrezek je pečen takrat, ko je že lepo obarvan in cvrčeč. taki smo bili mi, od sonca lepo obarvani in od utrujenosti cvrčeči, ko smo se za konec dneva in zaključek ogleda povzpeli na Tour Montparnasse, la plus belle vue de Paris, najlepši razgled na Pariz. Nekaj let nazaj je bila to ena izmed tistih manj poznanih znamenitosti. Takrat so ga šele preizkušali, ga šele pričeli oglaševat. Montparnaški stolp je z letošnjim letom postal prava turistična atrakcija. Spodnje nadstropje, kjer sta bila prej najvišji evropski bar in restavracija, zdaj popolnoma prenavljajo, zgornjega pa, kjer je bila prej helikopterska ploščad z nizko, enostavno igrajo, so predelali v narobe obrnjen akvarij. 360° pogled na Pariz to še vedno je. Ker se vidi tudi Eiffel, je tudi še vedno najboljši v Parizu. Ampak tisti, ki ste kdajkoli bili na strehi stolpa z mano, bi se verjetno strinjali, da je bilo prej mnogo bolje. Kjer ni ogleda in fotografiranja prej nič omejevalo, so zdaj steklene prepreke, stebri in ljudje. Trikrat preveč ljudi. In mi – vsi zmedeni, ker nam utrujenost megli navdušenje nad vsem, kar smo videli.

00:00   »Tu verjetno res nikol ni, da ne bi bilo nč folka na ulici,« se je čudil Miha, ko je bila ura polnoč in smo se nič manj kot crknjeni vračali z vlakom v Melun pri Fontainebleauju. Ljudi je vedno polno. Pravijo, da je New York mesto, ki nikoli ne spi. Kaj pa vem … Po moje se ponoči s Parizom dobita in žurata, ker se tudi tu zdi, da tlakovci nikoli nimajo miru.

Uspelo nam je torej v pol dneva videt ves razgledniški Pariz (torej ta, ki ga lahko vidite na razglednicah). In kljub utrujenosti smo vsi priznavali, da ni bilo tako naporno, kot bi glede na vse lahko bilo. Svaka nam čast, ne? :)

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!