White Cliffs’ Greeting.

Objavljeno ponedeljek, maj 28th, 2012 ob 20:18

Pozdravljeni!

Poznate morda občutek, ko planirate stvar do potankosti, se na pot odpravite več kot pravočasno z vsem, kar bi lahko potrebovali, pa vam kljub temu le za las uspe ujet trajekt? Ne? No, midva ga še predobro.

Ob pol sedmih zjutraj so se najini koroški obiskovalci iz Fontainebleauja odpeljali nazaj v domače loge. Midva sva počasi pozajtrkovala, spila kavo, malo planirala, vse pospravila in se ob 9h odpravila na pot. Trajekt sva imela ob 16h, Dunkirque, kraj odplutja, pa je od Fonta oddaljen slabih 400 km. Časa dovolj, ceste naj bi bile dobre … vse štima. Pha! Kaj je le tem Francozom, da jih je v nedeljo toliko na cesti?! Namesto, da bi doma jedli govejo župo … Navadne ceste so bile prepolne. Prepolne nedeljskih voznikov. Po slabih treh mesecih vztrajanja na cestah brez cestnine sva se zaradi gneče le preusmerila na avtocesto proti Lillu. Eden najbolj bednih občutkov te prevzame, ko pred sabo zagledaš kolono po polžje premikajočih se avtomobilov in znak »zastoj/ bouchon/Stau/coda/…« In tako sva čakala, se premikala nič več kot 5 km/h, živčno pogledovala na uro, ki je zdaj kazala že 13:40, nato pa hitro naredila plan B: na prvi izvoz z avtoceste, »pol boma pa že nekot najdla kje se gre«. Našla sva, ampak za to žrtvovala par živcev. Poleg tega sva pot točila v potokih – vroče je bilo kot v peklu, Valter pa nama ni privoščil klime (pogajanja so v teku). Takrat sva se počutila neprijetno kot še nikoli. Ampak tudi to je minilo in par minut pred tretjo uro (ko se je bilo treba čekirat) sva zapeljala v dunkerško pristanišče. Pa nama je le uspelo.

Dvourna vožnja je minila mirno in hitro. Na trajektu naju je najbolj navdušil bankomat – aaah, kako lahko je preprostim na duhu – ker je izdajal tako evre kot funte. Nadvse priročno!

Mother England naju je pričakala filmsko – snežno beli klifi v pristaniškem mestu Dover (White Cliffs of Dover) so mežikali v sonce in naju vabili k sebi. Valter ni imel tako lepega razgleda, naju je pa zelo pridno čakal in se pripravljal na naslednji velik podvig: vožnjo po levi!

Ti Angleži so res poseben narod. Imajo drugo valuto, drug čas, kraljico in volan na napačni strani. Ampak naj jim bo – imajo res lepo deželo! Skratka, Roku gre vožnja po levi mojstrsko! Celo tako zelo, da skoraj ne opazim več, da sva na drugi strani ceste in da prehitevava po desnem namesto po levem pasu. Valter pridno prede – očitno mu zelena pokrajina in družba Mini Cooperjev dobro dene.

Prvo noč sva neuspešno iskala kamp in končno prenočila med polji ob ultra ozki cesti med dvema tipično angleškima vasema. Malo preveč na odprtem morda, a več kot pregnat z vilami naju niso mogli. Nobenega nisva motila in naslednji, najin prvi pravi angleški dan, sva preživljala veliko bolj sproščena, dobre volje in vsesplošno navdušena. Začela sva v pokrajini Sussex na jugu države. Najino prvo angleško mestece je bil Rye: na hribčku, obdan s kanalom in močvaro, poln črnih lesenih ter temnih kamnitih hiš, z mnogimi pubi in cerkvijo ter majhnim gradom/stražnim stolpom. Za narisat simpatično! (Kar sta celo res počeli dve stari Angležinji, ki sta si na ulico prinesli stola in risalni pribor.) Mnogo manj všečna so bila velika obmorska mesta (Hastings, Eastbourne idr.) skozi katera sva nadaljevala svojo pot. Pa saj so končno taka mesta redko zares lepa. So pa, to je treba priznat, v Angliji drugačna kakor drugod.

Vstop v Anglijo je nekaj posebnega prav zaradi dovrskih belih klifov, ki pa se ne končajo tam. Z malo predaha se nadaljujejo proti zahodu, kjer tiči najvišji kredasti klif v Angliji. Imenuje se Beachy Head, visok je 162 m in nudi spektakularen pogled na t.i. Seven Sisters, klife, ki se vijejo ob morju nekaj kilometrov naprej. Res so neverjetno beli! To je zato, ker so iz krede. Sem že razmišljala o tem, da bi si nabrala zalogo za kasneje, ko bom učila, pa sem imela preveč opravka s fotografiranjem in teženjem Roku naj ne gre preveč na rob. Čudovit naravni pojav, ni kaj, in Beachy Head je gotovo ena izmed lepših razglednih točk. A njegova zgodba ni v celoti vesela. B.H. je namreč ena najbolj zloglasnih samomorskih točk na svetu in prav tu se v smrt požene največ obupanih Angležev (pribl. 20 smrti na leto, zaradi česar je to najbolj »popularna« samomorilska destinacija v Evropi). Grozno, kaj? Ampak če nimaš samomorilskih nagnjenj in če nisi priča dejanj koga, ki jih ima, je B.H. čudovita stvar in zelo vredna obiska.

Še besedica ali dve o ljudeh … Mladim Angležem je na jugu dokaj vseeno za to, kaj si o njih mislijo drugi. Večina fantov hodi naokrog brez majice, dekleta pa s kiklami, prekratkimi, da bi si zaslužile to ime. Prav stereotipno ima vsak drugi v roki fish&chips (panirana polenovka s pomfrijem), tisto famozno angleško »specialiteto«, ki je ena od prvih asociacij z Anglijo, pridobljenih pri pouku angleškega jezika, in ki jo tukaj jedo kar na ulici. Sicer pa so bili do zdaj vsi izjemno prijazni in ustrežljivi. Super je tudi, olajšanje celo, da jezik ni več prepreka. Angleško znava oba in, glej ga zlomka, tudi Angleži govorijo angleško! :)

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!