Divje.

Objavljeno sreda, maj 30th, 2012 ob 19:06

Pozdravljeni!

Divje št. 1.       Za najino drugo angleško prenočišče sva si izbrala New Forest, gozd, v katerem domujejo divji poniji. Pa ja da, sva si mislila, verjetno ne bova videla nobenega. Kako sva se zmotila! In kako dobro, da sva se! Divjih ponijev je bilo veliko in bili so vsepovsod. Človek ima le redko priložnost videt kaj tako lepega – konji, ki smo jih sicer vajeni v našem bolj ali manj urbanem okolju, so tu še lepši, bolj zdravi in predvsem svobodni v njihovem naravnem okolju. Zanimivo je, da so se očitno že popolnoma navadili človeške družbe. Ko se jim približaš, jih ne gane, ko se jim približa avto, jih ne gane. Mirno se pasejo naprej pa naj bo kar hoče. Nekaj jih zato verjetno pogine – vsak voznik le ni dovolj previden, oni pa ceste ne prepoznavajo kot nevarne. Sicer pa so to majhni konji različnih barv, ki ali vse svoje življenje preživijo v tem gozdu, ali pa jih njihovi lastniki (ja, uradne lastnike kljub vsemu imajo) prodajo. Midva sva noč preživela v kampu, pred katerim se je pasla čreda teh konjev. Krasni so bili! Tako naravni, tako brezskrbni. Slikala sva jih, Rok se jim je čisto približal, jaz pa sem enega izmed njih, predrzneža, ki nama je naslednje jutro zapiral pot iz kampa, počohala po nosu. Popolnoma so naju očarali, ti divji poniji.

Divje št. 2.       Včasih je dobro, če človek malo zaide z začrtane poti. Midva sva na tak način odkrila Corfe Castle – divjo razvalino gradu in neverjetno simpatično vas. 1000 let star grad, ki je danes nič več in nič manj kot fascinantna razvalina, ima bogato zgodovino, od katere pa sem si žal zapomnila le, da bi ga naj zgradil Viljem Osvajalec. Raje kot zgodovinsko resnico, ki jo končno lahko tudi sami odrijete, če vprašate strica Googla, naj vam raje povem, kakšen vtis je Corfe naredil na naju. O gradu boste vedeli vse, če vam povem, da si ga je za navdih izbrala Enid Blyton, pisateljica, ki je s svojimi knjigami o petih prijateljih obogatila marsikatero otroštvo. Tisti, ki veste, o katerih petih prijateljih govorim, vedite, da je Corfe Castle v njenih zgodbah Grad Kirin. Tisti, ki teh knjig niste brali … Kaj naj vam rečem – jih boste pa s svojimi otroci ali vnuki! :) Torej, grad buri domišljijo. Vas pa je tako idilično angleška, da je kar težko verjet. Pisana vrata, zopet poimenovane hiše, britanske zastave, temne fasade, rdeče telefonske govorilnice in poštni nabiralniki. Kot češnja na vrhu sadne kupe pa se nad vasjo bohoti tista divja razvalina gradu, ki vznemirja in navdihuje.

Divje št. 3.       Nekoč (400 let nazaj) so v kraju Furzebrook kopali glino. Nastala je velika luknja, ki jo je sčasoma zalila deževnica in je zdaj znana kot The Blue Pool. Umetno, da, ampak zato nič manj (ali pa celo še bolj) zanimivo. Koščki gline v vodi naj bi povzročili spreminjanje barve vode v tem razmeroma majhnem jezeru. In barvo naj bi spreminjal kar divje – poznala bi se naj že najmanjša sprememba v količini in vrsti svetlobe, ki pronica skozi gladino. Tipično angleško spremenljivo vreme nama je tu čudno zagodlo – namesto, da bi bilo nebo polno oblačkov, ki na vsako uro špricnejo na zemljo par kapelj dežja, je bilo brez oblačka in sonce je ves čas, kar sva bila tam, sijalo enako močno. Toliko o tem. Vseeno pa je bilo lepo. Peščene potke, mostovi in stopnice, ki vodijo sprehajalce okrog jezera, veliko je klopi, na več mestih pa je mogoče prit do jezera, si pogrnit piknik dekico in v družbi kačjih pastirjev ter zabavnih ptic nazdravit s kapljico rujnega. Točno to sva storila tudi midva.

Divje št. 4.       Velik del morske obale v pokrajini Dorset se imenuje Jurassic Coast (Jurska obala). Zanimiva? Da. Divja? Tudi. Za geologe je to raj – tu klifi namreč odkrivajo na tisoče in tisoče let zgodovine, na obalo mesta Lyme Regis pa morje vsak dan nanese nove fosile. Za naju je bila Jurassic Coast sestavljena iz treh zelo različnih delov: dolge in rahlo monotone obale Chesil Beach, odbitih klifov pri vasi Burton Bradstock in mestne plaže v Lyme Regis. Chesil Beach naju ni navdušila. Res je lepe oranžne barve – polna je namreč okroglih kamenčkov, ki so od blizu zelo različnih barv, a od daleč delujejo oranžno – a razen tega ni nič posebnega. Mnogo bolj fascinantna je bila obala Burton Bradstock. Zaradi klifov v Doverju in Beachy Head sva mislila, da je jug Anglije povsem bel. Ni. Burton Bradstock nama je odkril popolnoma nov svet oranžnih klifov iz osupljivo mehke mivke. Čudovito! Sonce je pripekalo in malo sva se celo posončila, preden sva se premaknila v Lyme Regis. Tu naj bi fosili kar ležali vsepovsod po obali in čakali na željne «lovce na fosile«. Tu je Mary Anning pred skoraj 200 leti našla prenekateri fosil dinozavrov in tako za vedno spremenila naše mišljenje o življenju v prazgodovini. No, najin najboljši fosil je levi kot školjke precej navadnega izgleda. Hja, vsi ne moremo bit Mary. :)

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!