Kralj Artur po angleško.

Objavljeno ponedeljek, junij 4th, 2012 ob 21:52

Pozdravljeni!

Angleži so eno izmed bolj vraževernih in legende ljubečih evropskih narodov in ni je dežele, kjer bi duhovi in čarovniki še dandanes imeli več opravka, kot tu. V Veliki Britaniji še danes obstajajo združenja druidov (čarovnikov iz keltskih časov), iskalcev sil v zemlji, prirejajo se festivali (eden najbolj poznanih je praznovanje poletnega solsticija v Stonehengeu) in vsakdo se lahko udeleži lova na duhove. Ni čudno potem, da je tu J. R. R. Tolkien našel navdih za trilogijo Gospodar prstanov in J. K. Rowlingova za svojega Harryja Potterja. In ni čudno torej, da so tu legende o kralju Arturju najbolj doma, da od tukaj izvirajo in ostajajo.

Midva sva obiskala dve najbolj pomembni arturijanski znamenitosti: Tintagel, kraj njegovega rojstva, in Glastonbury, kraj, kjer naj bi bil pokopan.

Tintagel v Cornwallu je danes razvalina gradu, katerega zapisana zgodovina nima nobene povezave z Arturjem. Kljub temu je to eno izmed redkih mest, katerih legendarni zapisi se dejansko ujemajo z resničnostjo – Tintagel je omenjen v legendah in Tintagel zares obstaja. Tisti najbolj znani pisci arturijanskih legend (na angleških tleh sta to Geoffrey of Monmouth in Sir Thomas Malory) omenjajo Tintagel kot grad, kjer je bil magično spočet Artur. Njegov oče, Uther Pendragon, si je močno poželel rivalove žene Igraine. Čarovnika Merlina je prosil za pomoč in ta mu je za en večer dal podobo Igraininega moža Gorloisa, ki se je bojeval nekje daleč zdoma. Uther je kot Gorlois spal z Igraine in kot Gorlois spočel Arturja. Ker pa je pravi Gorlois v tisti bitki izgubil življenje, je Igraine kočno postala Utherjeva žena.
Tintagel naju je navdušil. Gradu ni ostalo prav dosti in zgodovina se resda ne ujema preveč z legendami, a ob pogledu na grajske ruševine na (pol)otoku, ki štrli v divji Atlantik, ostaneš brez besed. Jaz sem bila tako ali tako v svojih osebnih nebesih, če se malo pohecam, a tudi Roku je bilo neverjetno lepo. Želim si, da bi lahko za trenutek gledali skozi najine oči in videli Tintagel kakor sva ga midva. Težko je opisat kaj tako presenetljivo posebnega.
Tintagel je tako poznan predvsem zaradi legend o Arturju. V istoimenski vasi kar mrgoli trgovinic z arturijansko in magično robo in vsak drugi lokal se imenuje po Arturju, kakor tudi parkirišče na katerem sva lahko tisto noč prespala (King Arthur’s car park).

Legende si niso ravno edine, ko pride do vprašanja Arturjeve smrti. Kaj se je z njiim zgodilo po bitki, v kateri je bil smrtno ranjen? Večinoma velja zgodba, da ga je njegova polsestra Morgana odpeljala ozdravit na otok Avalon, od koder se bo vrnil, ko ga bo njegovo ljudstvo najbolj potrebovalo. Otok Avalon (otok izobilja in večne mladosti) lahko, tako verjamejo nekateri, danes vidimo v obliki hriba imenovanega Glastonbury Tor. Gre za starodavni hrib, na vrhu katerega tiči kamniti stolp in ki je včasih zaradi poplav na trenutke celo zares postal otok. Glastonbury Tor, poganskega, keltskega izvora, je za mnoge zelo spiritualen kraj. Ko sva bila na vrhu midva, so v notranjosti stolpa tri gospe pele krščanske pesmi, okrog stolpa pa je hodil moški s pripomočki za iskanje silnic v zemlji. Kaj ni to super? Vsakemu svoje!
Artur naj torej ne bi bil resnično mrtev. Kljub temu pa ima v samostanu v Glastonburyju ne en, ampak dva grobova. Odkrili naj bi ju menihi po velikem požaru v 12. stoletju in danes velja kot pravi le eden, tisti, v katerem sodeč po nagrobniku skupaj počivata Artur in njegova kraljica Guinevere.

V Glastonburyju najdemo še en fenomen, legendarno povezan s kraljem Arturjem. Gre za vodnjak Chalice Well, katerega rdeča voda je rodila legendo, da je to pravzaprav Sveti Gral, tisti kelih iz zadnje večerje, v katerega je nakapljala kri križnega Jezusa. Voda je rdeča zaradi izjemno visoke vsebnosti železa, nikakor pa skozenj ne teče kri (v to sva se prepričala na lastne oči). Res pa je, da je zaradi železa zdravilna in je kot taka celo podobna Gralu. Midva sva se vode napila, jaz sem not pomočila glavo, predvsem pa sva uživala v miru in spokojnosti, ki vlada v vrtovih Chalice Well Gardens. Skozi vse vrtove se ponavlja zelo poseben simbol Vesica Piscis (glej sliko), ki ponazarja združitev nebes in zemlje, duha in materije. Res je lepo in mistično; če nič drugega, so čudovit prostor za počitek. Po koncu sprehoda skozi vrtove pa se nekako zares počutiš boljše, bolj zdravo. Verjetno je za to kriva kombinacija železne vode, pomirjajočega zvoka žuborečega potočka ter vonja mnogih dišavnic in dehtečih cvetočih rož, ki te obdajajo. Bil je super sprehod. In če bova zaradi pol ure čistega užitka za mišjo dlako bolj zdrava, toliko bolje!

Over and out.
It’s Nina.

1 komentar

  1. @.i. pravi:

    Spet dore fotke!

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!