Gradovi v pesku.

Objavljeno ponedeljek, junij 18th, 2012 ob 18:42

Pozdravljeni!

V najsevernejši angleški pokrajini Northumberland sva preživela tri prekrasne dni – enega sama, druga dva v družbi Tineta Verbiča in Ajde Plauštajner ter Ajdine »angleške družinice« Willcox, ki nama je umazancema velikodušno odstopila svoj tuš in Valterju (in nama z njim) za dve noči odstopila dovoz pri hiši. Skupaj smo celo praznovali šesti rojstni dan najmanjšega (in najmlajšega) Willcoxa Henryja!

Pokrajina Northumberland je tekom zgodovine doživela marsikaj. Napadali so jo barbari s severa in morebiti še kdo, zato je tamkajšnja obala kar posejana z gradovi. Eden je lepši od drugega; druga ruševina zanimivejša od prve. Vse skupaj spremlja lepa in na trenutke divja morska obala, celi raztežaji peščene plaže in visoke trave. V nedeljo sva obdelala tretjino obale, tisto na sredini. Začela sva v mestecu Amble in končala (ter spala) pod gradom Bamburgh. Trije »obmorski« gradovi te doletijo na tej poti: Warkworth, Dunstanburgh ter Bamburgh. Prvi je bil zgrajen v 12. stoletju, v 14. stoletju pa je prešel v roke mogočne družine Percy, ki zdaj občasno prebiva v gradu Alnwick; drugega je v 14. stoletju na klifu dal zgradit lancasterski grof; tretji pa je bil prvotno normanski, nato uničen v Vojni vrtnic v 15. stoletju, dokler ga ni v 19. stoletju obnovila družina Armstrong, ki tam živi še danes. Slednji je naju najbolj navdušil, predvsem zaradi večerne svetlobe, ki je delala čuda na peščeni plaži ob njem. Ponoči sva ga videla tudi razsvetljenega in prepričala sva se lahko, da v njem dejansko še živijo ljudje.

V ponedeljek smo se v mestu Alnwick dobili s Tinetom in Ajdo, ki je bila naša neuradna, a zato nič slabša vodička. Alnwick je malo, luštno mestece, ki pa si slave ni zaslužil le s tem. Tu se je v 11. stoletju zgradil grad, ki je v 14. stoletju postal le še mogočnejši. Znotraj obzidja je lepo negovana zelena trata, tu in tam kakšen top, predvsem pa v sredini kraljuje palača, polna čudovitih, že kar kičastih sob, od katerih je najbolj občudovanja vredna knjižnica. Ljubitelji Harryja Potterja boste na slikah prepoznali šolo Bradavičarko (Hogwarts); v atriju gradu so namreč snemali prizor učenja letenja z metlo v Harry Potter and the Philosopher’s Stone.

Druga znamenitost tega mesta so vrtovi Alnwick Gardens, ki jih je v trenutno obliko spravila Jane Percy, northumberlandska vojvodinja leta 1997. Trenutno je to skupek pomirjajočih vrtnih kotičkov s klopcami, ene največjih drevesnih hiš na svetu, kapljajočih umetniških vodnjakov, enega ogromnega vodnjaka, ki ga tvorijo majhni slapovi in nasprotujočih si rožnega ter strupenega vrta. Slednji je še posebej zanimiv – po vodenem ogledu, kjer pričakuješ najbolj eksotične strupene rastline na svetu in kjer v končni fazi najbolj eksotično izgleda orlica (Aquilegia), se počutiš zares smešno. Bi bil razočaran, ker nisi videl rastline, ki bi ti v oči špricnila smrtonosen strup, pa si namesto tega še bolj navdušen, kot bi bil, če bi jo! Pokazali so nam namreč rastline, ki jih srečujemo na vsakem koraku, in nam razkrili njihov pravi jaz. Ste vedeli, da lahko ob stiku z neko rožo dobiš na dnevni svetlobi hude, hude opekline? Pa da preveč zaužite rabarbare ubije? Kaj pa, da so čarovnice včasih res verjele, da letijo, ko so si zapestje namazale s kremo iz treh sicer ob zaužitju smrtonosnih rastlinic, ki jih lahko najdemo povsod okrog nas? Včasih so ljudi od takih rastlih odvajale zgodbe o hudiču in vilah, ki jih je bolje pustit na miru. Danes takim zgodbam ne verjamemo več, poleg tega pa smo postali milo rečeno gluhi za to, kar nam imajo povedat rastline okrog nas. Tako je skoraj umrl mož Američanke Lise Leigh Allen, ki mu je, naveličana, v solato podtaknila liste rdečega naprstca (Digitalis purpurea) rekoč: »Pojej zelenjavo, dragi, to je dobro zate.« G. Allen je preživel, Ga. Allen pa je bila obsojena na štiri leta zapora. Zgodb o umorih s strupeno rastlino je, vsaj tu na angleških tleh, mnogo. Varujte se mandljeve pite! Notri so lahko zdrobljena semena jabolk, ki bi tako postala zadnja stvar, ki ste jo kdaj pojedli!

Tretja znamenitost je zelo drugačna, a za ljubitelje knjig nič manj zanimiva. Barter Books je ena izmed največjih knjigarn z rabljenimi knjigami na britanskem otočju. Prostore, ki sta jih prevzela Mary in Stuart Manley leta 1991, ima v nekdanji železniški postaji, zato nad knjižnimi omarami kroži majhen električni vlakec. To je resnično najboljša knjigarna, kar sem jih kdaj videla! Ta vlakec je tako ljubek in igriv, knjig je čez 350 000, imajo tudi res stare, dragocene knjige, premorejo pa tudi zbirko elektronskih medijev (kasete, LP, CD, DVD). Tukaj bi lahko preživela ure in ure, če me ne bi tako bolele noge od celodnevne hoje. Rok je nad nami zagrizenimi knjigoljubci hitro obupal, mi pa smo se kljub vsemu z zadnjimi močmi zaganjali med police, ki so se šibile pod težo najrazličnejših knjig po tako prijaznih cenah, da se nam je kar samo smejalo. Barter Books pa ni le neverjetna knjigarna, je tudi kraj, kjer se je leta 2000 našel originalen plakat z napisom »Keep Calm Carry On«, tisti pozabljeni plakat, ki naj bi v 2. svetovni vojni ljudi tolažil in jih miril. V 21. stoletju je ta plakat postal ikona in njegov slogan (originalen ali parodiran) lahko danes kupimo na skodelicah, magnetih, majicah itd.

Dan je bil naporen, a čudovit. Vmes smo si na peščeni plaži v mestecu Alnmouth celo privoščili piknik – Olaf (najin prenosni žar) se je zopet izkazal!
Naša vodička Ajda pa še ni opravila z nami. Torek je bil dan za Newcastle upon Tyne ter Harijanov zid …

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!