Brezbarvna jezera.

Objavljeno petek, junij 22nd, 2012 ob 20:56

Pozdravljeni!

Lake District naj bi bil eden najlepših kotičkov Anglije. No, za naju je bil deževen, meglen, siv in skrajno dolgočasen. Dež sva izkoristila za kamp (ti so tukaj dragi, med dražjimi v Angliji), potem pa kaj kmalu obupala in iz petka na soboto spala že na Škotskem.

Kljub tej žalosti od vremena, sva si uspela ustvarit idejo o tej pokrajini, polni jezer, hribov in sivih ovc (ja, tu so ovce drugačne, menda zelo trpežna sorta, ki je obstajala že v 12. stoletju). Lake District na prvi pogled izgleda bolj gorat kakor Peak District. In dejansko je tu (in ne v Peaku) najvišja angleška gora Scaffel Pike (978 m). Ko pa se zapelješ malo bolj v notranjost pokrajine, med hribe in gričke, razumeš, zakaj je to območje jezer. Jezera so vsepovsod! Mala, velika, podolgovata, okrogla … Tu je dom priljubljenega otroškega literarnega junaka Petra Zajca (Peter Rabbit) avtorice Beatrix Potter in tu so navdih za svoje pesmi dobivali romantični pesniki imenovani »Lake Poets«. Najbolj znan je William Wordsworth, katerega »Narcise« (Daffodils) se smatrajo za najlepšo pesem o angleškem podeželju. Evo je, v originalu in prevodu:


I wandered lonely as a cloud
That floats on high o’er vales and hills,
When all at once I saw a crowd,
A host, of golden daffodils;
Beside the lake, beneath the trees,
Continuous as the stars that shine
And twinkle on the milky way,
They stretched in never-ending line
Along the margin of a bay:
Ten thousand saw I at a glance,
Tossing their heads in sprightly dance.
The waves beside them danced, but they
Out-did the sparkling leaves in glee;
A poet could not be but gay,
In such a jocund company!
I gazed—and gazed—but little thought
What wealth the show to me had brought:
For oft, when on my couch I lie
In vacant or in pensive mood,
They flash upon that inward eye
Which is the bliss of solitude;
And then my heart with pleasure fills,
And dances with the daffodils.
   
Ko preko hribov in dolin
priromam kot zgubljen oblak,
zagledam v hipu iz višin
narcis rumeno zlati trak:
ob jezeru, okrog dreves
drhtijo v sapicah svoj ples.
Kot svetle zvezde, ki žare
v migljanju modrega neba,
narcise v daljo se gube
ob vsem zalivu jezera
in v sapicah se zibljejo,
glavice upogibljejo …
Bolj kakor lesk valov tedaj
sijaj narcis me je prevzel:
saj pesnik si ne more kaj,
da v taki družbi je vesel!
Strmel sem, jih občudoval
in nevede bogat postal.
Zdaj večkrat, ko ležim doma
in v mislih begam negotov,
mi blisnejo v privid duha,
ki je samoti blagoslov;
in, glej, srce se vzradosti,
zaraja ples z narcisami.

 

Nič, tudi sem se bo treba še vrnit. To vreme je jezerom delalo krivico.

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!