København.

Objavljeno ponedeljek, julij 30th, 2012 ob 20:00

Pozdravljeni!

Københavna si po dveh intenzivnih dneh, ki sva jih preživela na njegovih ulicah, ne znava predstavljat brez neskončne vrste kolesarjev, dizajnerskih trgovin ter družbe Mihe in Nine. Po skoraj pol leta smo se zopet srečali in se takoj počutili kot da se nikoli nismo razšli.

Prvi dan smo si ustvarjali vtis o mestu. Delali smo vijuge po centru mesta, vstopali v dizajnerske trgovine in na vsakem drugem vogalu pili kavico ali pivo in jedli sladoled in tipično danske sendviče imenovane smørrebrød. Hrana je v vseh skandinavskih glavnih mestih nesramno draga; pravijo, da se v centru z malo denarja ne da. Mi smo kmalu ugotovili, da stvar ni prehuda, če se zadovoljiš z ulično hrano ali »all you can eat« ponudbo za do 80 Dkk. Odlična varianta za sproti pa so ravno sendviči smørrebrød,  zelo majhni in tanki kosi kruha, obloženi z najrazličnejšimi dobrotami. V stranskih ulicah si jih lahko izbereš za po 14 Dkk po kosu in se v končni fazi prav fino naješ. Ampak pozor, na glavnih ulicah ta isti sendvič lahko stane tudi čez 30 Dkk.

Spoznavali smo se torej z mestom. Sprehodili smo se mimo parka Tivoli, kjer domuje ogromen zabaviščni park, mimo okroglega stolpa Rundetaarn, v katerem domuje najstarejši delujoči observatorij v Evropi in s katerega se lepo vidi panorama mesta, šli smo po vseh trgih in glavnih nakupovalnih ulicah (Strøget je najdaljša evropska nakupovalna ulica), preko otoka palač Slotsholmen, kjer tičijo številni muzeji in parlament, do pisanega, čez 300 let starega pristanišča Nyhavn. V slednjem je na številki 18 in nato 20 živel Hans Christian Andersen (sicer rojen v Odense na otoku Funen), pisatelj, ki je spisal ene najlepših otroških zgodb – Mala morska deklica, Snežna kraljica, Grdi raček, Princeska na zrnu graha itd. Na ulici Strøget smo vstopili tudi v trgovino Lego. Lego kocke so definitivno v koraku s časom in ta trgovina je ponujala vse – sam si si lahko sestavil Lego človečke, si nabral kocke, izbiral med ladjami iz Vojn zvezd ter prigodami iz Gospodarja prstanov. Še enkrat: Lego zmaga!

Nina in Miha sta te dni stanovala v največjem evropskem hostlu. Dan Hostel Central je dominantna stolpnica ob glavnem kanalu in vidna skoraj z vsakega kotička v mestu. Dober za orientacijo, sicer pa odločno prevelik. Mi smo tako po večerih posedali ob kanalu in se nato, ko je postalo prehladno, premaknili v klet hostla, kjer so imeli ročni fuzbal. Kaj lepšega!

Naslednji dan smo prečkali kanal in raziskali Christianshavn. Tu se nahaja cerkev z zavitim zvonikom, moderna opera in arhitekturni center. Nas pa je zanimala predvsem Christiania, hipijsko mesto, kjer sredi urejenega urbanega okolja ljudje živijo drugače. Tisti, ki poznate in občudujete ljubljansko Metelkovo, se boste v Christianii počutili skoraj kot doma. Tu so fasade hiš porisane, grafitov je nešteto, omet tu in tam odpada, klopi v parku so iz česarkoli drugega kot iz lesa in hiše nosijo imena kot na primer »The Blue Banana«. Prebivalci tega alternativnega mesta so prava človeška paleta in mnogi radi kolesarijo bosi. To »Svobodno mesto« je skupina alternativnih somišljenikov ustanovila leta 1971 kot nekakšen socialni eksperiment. Iz zapuščenih vojaških barak iz 19. stoletja so ustvarili mesto, v katerem zdaj živi in dela 850 ljudi vseh starosti, kultur in ver. Med leti 2004 in 2011 se je v njihovo življenje začela vmešavat vlada – seveda jih je motila odprta prodaja marihuane in dejstvo, da ti ljudje tam živijo nelegalno, zastonj. Februarja 2011 je vlada ponudila Christiancem, da lahko odkupijo svoje mesto za 150 milijonov Dkk misleč, da ti antimaterialistični hipiji na to nikoli ne bodo pristali. Kako so se zmotili. Christiania je zdaj v lasti njenih prebivalcev in nihče se ne more več vmešat v njihov način življenja. Trava se zopet prodaja v t.i. »Green District« na sredi glavne ulice in ljudje lahko znova počnejo kar želijo. Pravila seveda so – NIČ trdih drog, avtomobilov, grafitov pripadnikov tolp, orožja ali nasilja. In deluje. Ljudje izgledajo srečni, obiskovalec pa se počuti popolnoma varno.

Preden smo zapustili København, smo si morali ogledat še kip Male morske deklice. Malo nas je  razočarala in bili smo veseli, da se prejšnji dan nismo smo zato tako daleč peljali s kolesi. Saj kip je lep, a na pristaniškem ozadju in oblegana s šklocajočimi turisti. Hrepeneč po svojem sanjskem princu morska deklica žalostno zre predse, kjer se drenjajo turisti, od katerih hoče vsak svojo faco na sliki z deklico in vsak jo boža, kajti uresničevala naj bi želje. Uboga deklica je bila tarča raznih uporov: feministke so jo prebarvale, neki drugače misleči umetniki so jo dvakrat obglavili in nekdo jo je celo hotel razstrelit. Kipar Edward Eriksen je za model uporabil svojo ženo Eline in ustvaril Andersenovo Malo morsko deklico, ki je, kljub nestrinjanju nekaterih, večni in univerzalni simbol ljubezni.

Over and out.
It’s Nina.

3 komentarji

  1. tamalanina pravi:

    cak mal, se vedno ni nikjer obrazlozeno kaj je fora tistih rumenih?!? si ze mislila da se bos izognila! ;)
    + vlak iz malmota je sel pod cesto. mistery solved.

  2. valter pravi:

    Uf, pardon!
    Tiste rumene hiše se imenujejo Nyboder in so zgodovinsko naselje vrstnih hiš, kjer so nekoč stale barake danske mornarice. Znane so zaradi svoje rumene barve in celo dajejo ime temu odtenku rumene – “Nyboder yellow”, čeprav so bile originalno te hiše rdeče in bele.
    Zadovoljna? :)

    • tamalanina pravi:

      a dej nehi! pa kaj bi mi vsi navadni nevedneži brez te tvoje popotniške biblije?!? – hiške bi zmotno imenovali kar rumene, medtem ko so one pravzaprav nyboder rumene!
      :)
      zadovoljna.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!