Za dušo in telo

Objavljeno torek, avgust 21st, 2012 ob 14:48

Pozdravljeni!

Lysefjorden, ki se razteza med krajema Lysebotn na vzhodu in Oanes na zahodu, je eden izmed lepših norveških fjordov. To je 42 km dolg morski rokav, obdan z visokim, sicer pogozdenim, a proti vrhu golim hribovjem. Ta fjord se nekoliko razlikuje od drugih, pa ne zato, ker bi bil daljši ali pa obdan z drugačno pokrajino, ampak zaradi treh zelo posebnih razglednih točk: Trolltunga (»trolov jezik«, špičasta skala, ki sega v nebo nad fjordom), Kjerag (balvan ugnezden med dva klifa) in Preikestolen (štirikotna norveška »skala ponosa«, nagnjena nad fjord). Na vse tri se je mogoče povzpet, če si zato pripravljen žrtvovat nekaj ur svojega časa in pristat na »muskelfiber« naslednji dan, prav vsaka pa te na koncu vzpona nagradi z osupljivim razgledom na Lysefjorden z njegovo divjo in veličastno hribovito okolico.

Midva sva si izbrala Preikestolen, za katerega si je treba vzet recimo 3 do 4 ure – midva sva se vzpenjala uro in pol, na vrhu prebila skoraj še enkrat toliko časa, do koče pa sva uspela prihopsat v slabi uri. Pohod je bil odličen! Ravno prav sva se zadihala in nadihala visokogorskega kisika, da naju danes bolijo noge in rit, razgled z vrha pa je bil milo rečeno prekrasen. Pot se proti koncu razdeli na dvoje: »cliff path« in »hill path«. Prva te popelje po manj strmi poti po robu klifa s čedalje lepšim razgledom proti fjordu, dokler ne prispeš do Preikestolen; druga pa se vije strmo navzgor po hribu, dokler ne prisopihaš do roba in pod sabo zagledaš to norveško »skalo ponosa«, tako (pre)drzno, vabljivo in osupljivo. Midva sva za dostop ubrala prvo pot, za sestop pa drugo. Tako bi tudi priporočila vsem bodočim »Preikestolistom«; zdela se je dobra izbira.

Razmišljam, kako naj opišem razgled, ki se ti odpre, ko se približaš skali P. Ne vem. Noben pridevnik se ne zdi dovolj dober. Poglejte slike – te mu ne bojo naredile krivice. Povem pa vam lahko nekaj … Ni pogosto, da kakšna stvar izgleda lepše in boljše s trumo turistov na/pred/ob njej. Preikestolen je ena od izjem. Tu skala nedvomno izpade bolj impresivno, če na njej mrgoli majhnih, pisanih, navdušenih ljudi, ki nanjo sedajo, se na njej slikajo, se s počasnim, nesigurnim korakom bližajo robu in kukajo čez, proti eni izmed ladji na modrikastem fjordu daleč pod njimi; ti pa vse to opazuješ z vrha višje skale in si misliš, da niti malo ni čudno, da so se prav v tej veličastni, ogromni pokrajini, v kateri izpade človek tako majhen, tako ničen, rodile legende o trolih.

Pot na Preikestolen je bila vsesplošno prijetna – najino voljo so sicer preizkušali trije zares strmi vzponi, a tudi tam (kot tudi sicer večji del poti) se je hodilo po velikih kamnih, ki so te zaposlili in je napor zato hitreje minil. Hoja po kamnih pa niti približno ni ugajala vsem v hordi turistov, ki se je zgrinjala proti vrhu. Nekateri, nikakor ne samo starejši, so se tako stežka kobacali z ene skale na drugo, da jim bi kar čestital, ko si jih končno le zagledal na vrhu, vse zariple, a navdušene. Vsem pač ne ugaja hoja po neravnem terenu – noge so se na koncu tresle tudi nama, ki sva sicer z velikim veseljem hopsala po skalah, ko enkrat ni bilo več treba kljubovat gravitaciji. A pohod do skale Preikestolen je definitivno dovolj enostaven, da ga zmore vsak, dovolj lep, da zadovolji vsa pričakovanja, in z razgledom na koncu dovolj radodaren, da osupne še najbolj zahtevno publiko. Skratka, »a must« za vse, ki pridete v bližino tega fjorda!

Over and out.
It’s Nina.

1 komentar

  1. TineAjda pravi:

    Pejta se solit s temi fjordi! Gremo čez par let še 1x skupi gor :)

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!