Vikingi!

Objavljeno sobota, september 8th, 2012 ob 18:17

Pozdravljeni!

Nasilni barbari? Kruti osvajalci? Spretni trgovci? Neustrašni pomorščaki?
Vikingi so bili vse to. Mi si jih radi predstavljamo kot čokate dedce z dolgimi, košatimi bradami in čeladami z rogovi. Imam prav? Nekateri stereotipi o tem nekdanjem severnjaškem ljudstvu so že res nekoliko pretirani, nobeden pa ni, se zdi, v celoti iz trte izvit. Vikingi so živeli na ozemljih, ki so danes Danska, Švedska in Norveška, med leti 800 in 1050. Njihovi osvajalski pohodi so bili tako zloglasni in uspešni predvsem zaradi taktike presenečenja, ki je bila njihov zaščitni znak. Bili so močni, pametni, dobro organizirani in lačni zmage, hkrati pa zelo krvoločni. Ko je na obalo priplula ladja z zmajevo glavo na premcu, polna divjih severnjakov, je domačinom zledenela kri. Ampak krvave bitke niso edine omembe vredne. Vikingi so živeli v poligamni družbi (švedski kralji so imeli v svojih haremih tudi do 40 žena), ženske pa niso bile le matere in gospodinje, ampak v odsotnosti moža tudi gospodarice svojih domov in vedeževalke, žrtvovalke v obredih, pesnice, trgovke in nenazadnje tudi bojevnice.

Najin prvi stik z Vikingi so bili runski napisi na kamnih Jellingstenene v kraju Jelling na Danskem. Rune so starodavna pisava, ki so jo uporabljala nekatera germanska ljudstva. Sestavljene so iz različno dolgih in različno obrnjenih ravnih črt; ravnih pa zato, da jih je bilo lažje vklesat v skalo. Danes se jih uporablja za vedeževanje in prerokovanje, mnogi nosijo verižice z runo na obesku, četudi ne vedo, zakaj in čemu. Včasih je bila to povsem navadna pisava, po tem, ko so stari germanski jeziki prevzeli latinico, pa so se rune začele uporabljat za posebne namene. Kamni v Jellingu so znani tudi kot »danski rojstni list« – vikinški kralj Harald Bluetooth je pred 1000 leti na teh kamnih opisal svojo spreobrnitev v krščansko vero in hkrati počastil svoja starša, ki sta pokopana v gomilah ob tamkajšnji cerkvi.

Bolj oprijemljiva zanimivost je bila za naju Vikingeborgen Trelleborg na danskem otoku Zealand. Gre za zapuščeno, a za kratek čas mogočno, cca. 1000 let staro vikinško trdnjavo. Nekdaj je bil to vojaški tabor, kjer je bivalo 1000 Vikingov, zdaj pa je od zgradb v trdnjavi ostal le še obris, zidovi pa so nič več kot zemeljske gmote. Ena od večjih zgradb je bila na novo postavljena in morda je za nas še najbolj zanimivo to, da Vikinški kralji in voditelji niso živeli v palačah, gradovih, kakršne sicer pozna zahodnjaška kultura. Družili so se v velikih halah, tam pili, jedli, plesali in se včasih stepli, svoje bogove pa častili ob enostavnih kamenih oltarjih ali v svetih gajih. Vikinške hale se lahko prepozna po nekakšnih rogovih na stiku obeh kril strehe; zdijo se tudi nekako napihnjene, kakor da bi jih hotelo raznest pa jih ne. Po trdnjavi sva obiskala še repliko vikinške vasi (dosti lesenih hišk s travo na strehi, v notranjosti ognjišča, porisane kože in leseni ščiti) in razstavo, kjer niso manjkali niti skeleti majhnih Vikingov.

Na Švedskem se najde dosti vikinških ostankov, takšnih in drugačnih, a midva nisva naletela na nobenega. Sva pa zato v norveškem Oslu obiskala muzej vikinških ladij Vikingskipshus. Tu so razstavljeni trije izmed najlepših primerkov vikinških ladij in predmeti, ki so jih našli v njih.
Prva ladja, ladja Oseberg, je bila zgrajena okrog leta 820 kot nekakšna grobnica za neko vplivno gospo in njeno spletično. Ladja je dolga 21,5 m, široka 5 m in sestavljena povsem iz hrastovih reber. Znotraj ladje so v postali postelji našli dve mrtvi ženski, poleg njiju pa fantastično zbirko darov, ki jih bosta lahko uporabljali v naslednjem življenju. (Vikingi so verjeli v življenje po smrti, zato so umrlim v grobove vedno dajali predmete, hrano, vse, kar bi jim lahko prišlo prav.) V tej ladji so našli tri bogato okrašene sani, vagon, pet izklesanih živalskih glav, pet postelj in skelete ducata konj.
Druga ladja, ladja Gokstad, je 70 let starejša, nekdanja bojna ladja, ki pa je konec koncev služila istemu namenu kot prva, le da je bil v njej pokopan neki 40 letni poglavar. Ta 23 m dolga in 5 m široka ladja je bila nekoč po straneh okrašena z 32 ščiti, pobarvanimi z zlato in črno barvo. Tudi tukaj se je našlo poleg moškega lepo število predmetov, med drugim tri majhne čolne, ducat konjev, šest psov in pava.
Zadnja ladja, ladja Tune, je bila prva najdena vikinška ladja in v muzeju je razstavljena prav tako, kakor so jo našli. Za razliko od prejšnjih dveh, je bila ta ladja sprva hitra »prekooceanka«, šele nato pa prevzela vlogo grobnice.
Vikingskipshus je odličen muzej in vikinške ladje je prikazal kot čudovite in neverjetno praktične. Bile so izjemno močne, a lahke in hitre, prav njihova oblika pa je bila tista, ki je omogočila Vikingom, da so pripluli čisto blizu kopnega in tako presenetili svoje žrtve. Pomembna novost so bila v gradnji ladij jadra in vikinške ladje so lahko prečkale Severno morje od Skandinavije do Anglije v 72 urah.

Recite kar hočete, ampak Vikingi so bili carji! V srednjem veku so vsi osvajali, ropali, vsi so si vzeli, kar so hoteli, če so le lahko. Zakaj torej ne bi enako storili tudi Vikingi? Bili so močen narod, zelo sposoben in kreativen. Tudi občutek za estetiko jim ni bil tuj – samo poglejte kako lepe ladje so zidali in kako krasne okrašene predmete so imeli!
Pa še to: čelade z rogovi so zelo verjetno mit.

Over and out.
It’s Nina.

1 komentar

  1. Šoštanjčani pravi:

    Draga Nina (in Rok)! Ker ti že cel dan pošiljamo SMS-je, pa ne gredo skozi, ti po tej poti voščimo vse naj, naj za rojstni dan. Naj bo odštekano leto, noro, nepozabno, zdravo. Skratka, vajino!

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!