Karelia, “ruska Finska”.

Objavljeno sobota, september 15th, 2012 ob 11:30

Pozdravljeni!

Ko sva zapustila Laponsko, sva se premaknila v tisto finsko regijo, kjer se še najbolj pozna vpliv sosednje Rusije. Od Karelie sva pričakovala več – mesta niso bila prav nič lepa, tradicionalne arhitekture je bilo malo, kakor tudi očitnega ruskega vpliva, narava pa je tu, kot tudi drugod na Finskem, zgolj en velik, prostran gozd.

Lieksa in Nurmes sta menda tipični karelijski, če že ne finski mesti, ki pa nista, podobno kot tudi sicer večina skandinavskih mest, prav nič posebnega. Hiše so puste in brez duše; večinoma so lesene, a za razliko od tistih v južni Švedski, naravnost dolgočasne. Edino cerkve so tu in tam zanimive, če že ne najlepše. Manjših mest in vasi se zato od tu naprej izogibava. Morda bosta večja Turku in Helsinki popravila vtis …
Na tradicionalno karelijsko arhitekturo naletimo le tu in tam. Midva sva jo izsledila v turističnem kompleksu Bomba pri mestu Nurmes, ki zajema hotel, restavracijo, toplice, trgovine s spominki, pravoslavno kapelo, teater idr. Ampak to naju v bistvu ni zanimalo. Tradicionalna karelijska arhitektura pomeni lesene koče, okrašene s tradicionalnimi rezbarijami in slikami, barvnimi okni in poslikanimi balkoni. Lepo. Škoda, da ni vsa Karelia takšna.

Blizu mesta Lieksa se sredi prekrasnega gozda nahaja kiparski atelje Eve Ryynänen (1915-2001), ki je tekom svoje kariere ustvarila več kot 500 lesenih kipov ter njeno največjo mojstrovino, cerkev Paateri. Z možem sta vrsto let živela prav tam, na posesti Paateri v vasi Vuonisjärvi. Tisti krasen gozd je bil njun, tam sta imela svojo hiško ter Evin atelje in tja sta postavila njeno enkratno cerkev. Danes si je možno ogledat vse troje in se prosto sprehajat po posesti, po potkah, ki peljejo skozi gozd do majhnega jezera. Številni kipi, ki so tu razstavljeni, so prave mojstrovine, motivi pa so večinoma naravni, finski. Tu so sove, medvedi, ljudje, škrati … Tudi njun dom je opremila po svoje – naredila je stopnice, klopi, mize, omare, računalniško mizo itd. Toda najbolj posebna, najbolj presenetljiva je prav cerkev Paateri. Ta je v celoti njena – ustvarila je tako njeno dokaj moderno zunanjost kot tudi tisto čudovito drugačno notranjost, vse od zunanjih tramov do oltarja, klopi in tal. Kompleksu so pred leti dodali še eno stavbo »gallery-cafë«, kjer ti postrežejo z vodeno kavo in omamno dišečimi pecivi, razstavljene pa so tudi fotografije kiparkinega življenja in kariere.

Gozd. Ja, Finska je en sam ogromen gozd. Nekje sem prebrala: »Finland is forest and forest is Finland.« Dolgi kilometri, ki jih je treba premagat, da prideš z ene točke na drugo, se vijejo skozi gozd. Gozd je na levi, gozd na desni, pred in za teboj. Zato pravzaprav niti ni čudno, da ima več kot 400 000 Fincev v lasti del tega gozda. Barva Finske je gozdno zelena, definitivno!
Prav nič čudno tudi ni, da na Finskem uspeva več kot 500 različnih vrst užitnih gob. Koliko je potem šele strupenih!

V Kareili se je rodila finska savna, ki pa se je od takrat razširila po vsej Finski in segla v svet. Težko je najt kamp ali hotel brez savne, večina Fincev pa ima v lasti privatno savno doma ali pri svojem vikendu ob enem izmed tisočerih jezer. Fincev je namreč 5 milijonov, savn pa 2 – povprečno torej ena savna na gospodinjstvo. Za Fince savna ni razkošje, temveč nuja. Tu se druži z družino in prijatelji ter sklepa posle, pred razmahom javnih zdravstvenih domov ter bolnišnic pa so v savnah Finke celo rojevale. Savn je tu več različnih vrst, vse od dimne ali savusauna (les se žge in se dimi v sobi brez dimnika) do električne ali kiuas. Javne savne so večinoma deljene po spolu, večkrat pa se obred zaključi s skokom v ledeno mrzlo vodo (terapevtski učinek je menda vreden trpljenja).

Najino karelijsko izkušnjo sva zaključila z ogledom pravoslavnega samostana Valamo. Poleg izjemne lokacije sredi gozda ob jezeru (kakšno presenečenje), ponuja še krasno zbirko pravoslavnih ikon v obeh cerkvah, stari in novi. Samostan še vedno obratuje, menihi se s svojimi črnimi čepicami nemoteno sprehajajo sem ter tja, obiskovalcem pa je na ogled odprto vse, razen meniških sob. Pravoslavne cerkve so povsem drugačne kot naše Rimskokatoliške. Že zunanjost je druga, notranjost pa je nekako dvojna – prostor zelo preprost, ikone pa bogate, razkošne.

Preden sva zapustila to »rusko Finsko«, je Rok malo poprimil za skalo sredi (ja, uganili ste) gozda malo pred mestom Kivilahti, odslovil pa naju je gospod los, ki sva ga vsa navdušena zagledala ob cesti blizu samostana. Zelo strahopetni so ti losi, ampak krasne, velike, močne živali. Še naprej bova buljila v gozd – mogoče vidiva še kakšnega.

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!