Iz gozda v mesto – plezanje in Turku.

Objavljeno petek, september 21st, 2012 ob 12:51

Pozdravljeni!

Jezer je v spodnji polovici Finske ogromno in ko rečem ogromno, mislim 187 888. Prav smešno jih je videt na zemljevidu – ves jug je prepreden z njimi, več je vode kakor kopnega. Odlično bi bilo it na panoramsko vožnjo z letalom ali balonom, kajti s ceste ne dobiš prav dobrega občutka o epskih razsežnostih te jezerske dežele … Sicer se pokrajina proti jugu ne spreminja kaj dosti. Še naprej so to dolgi kilometri gozda, na trenutke samo brezovega, potem zopet mešanega in nato pretežno iglastega, v njem pa tu in tam posamezne posesti. Zanimivo je, da tisti Finci, ki živijo na podeželju, nikoli nimajo ene velike hiše, ampak vedno več manjših. Ena je najbrž glavna hiša – dom – druga je morda vrtna uta, ne veva pa, kaj počnejo s tretjo in četrto. Mogoče je ena od njih savna. Mogoče ne. Kdo bi bil vedel.

Zakaj se tako dolgo nisva javila, vprašate? Končno sva našla omembe vredno plezališče! Skandinavija naju v tem pogledu namreč ni navdušila. Västervik na Švedskem je bilo še zadnje »pravo« plezališče, potem pa so vsa v tem ali onem pogledu razočarala. Na Finskem se najde veliko plezališč, vendar pa je večina videla boljše čase. 25 km severno od Turku sva končno naletela na nekaj boljšega. Sektor 71 v plezališču pri Mynämäki je bil krasen: lep gozd (in z njim lep ambient) ter dobra granitna skala z le malo mahu in dokaj raznolikimi balvani. Rok je prvi dan splezal vse lažje balvane, potem pa se po dooolgem času spopadel s prvim 8a in ga, seveda, preplezal. Naslednje dni sva odkrivala še druge sektorje tega istega plezališča, a nobeden se ni mogel kosat s prvim. Tudi jaz sem (po še bolj dolgem času) poprijela za grife, se zgražala nad svojo obnovljeno švohostjo, vseeno pa uspela preplezat par štiric. Pasalo nama je teh nekaj dni malo bolj počasnega načina življenja – zdaj sva bila res dolgo konstantno na poti, se igrala turista in nabijala kilometre. Zdaj bo do Poljske spet tako, potem pa bo plezarije več in z njo tistega čudovitega »nazaj k naravi«.

Nisva pa ves teden samo plezala. Delno zato, ker nama je to preprečeval dež, delno pa zato, ker sva bila res zelo blizu najstarejšega finskega mesta in bi bil greh, da bi ga ignorirala. Turku je bil prvič poseljen v 13. stoletju, nekaj časa je bil največje in celo glavno mesto Finske. Danes ostaja eno izmed njenih najbolj pomembnih, za nameček pa je leta 1996 postal še uradno finsko božično mesto (ne sprašujte).
Da bi dobili občutek o srednjeveškem Turku, se je treba sprehodit do katedrale in gradu; ohranjenih je namreč le malo tistih prvotnih, srednjeveških zgradb. Grad Turun linna, ki kraljuje ustju reke Aure, je največja ohranjena srednjeveška stavba na Finskem in eden največjih skandinavskih gradu. Grajska zunanjost je pri glavnem vhodu dokaj dolgočasna, snežno bela, podobna nekaterim slovenskim, druga polovica gradu pa je povsem nekaj drugega: snežno bela je tu umazana in posejana z ostanki prvotne kamnite fasade, tu in tam je v steno vrisano kakšno okno, strehe pa so bakrene, zdaj že vse zelene. Tik ob gradu se nahaja pristanišče, kjer trajekti povezujejo Finsko s švedskim Stockholmom, ob reki Auri pa se je moč sprehodit skozi mestno jedro do katedrale. Ta je navzven nekako podobna tistemu bolj zanimivemu delu gradu – zelena bakrena streha, rjavkasta kamnita fasada – notranjost pa je, čeprav ogromna, presenetljivo enostavna in ravno zato tako čudovita. Še najbolj veličasten predmet v cerkvi so orgle, ogromne srebrne orgle. Ta katedrala, finsko Turun tuomiokirkko, je »mati« finske luteranske vere, posvečena v 13. stoletju, kasneje pa zaradi požara večkrat prenovljena in dozidana.
Turku se ponaša z več muzeji, še posebej zanimivi pa so njegovi neobičajni lokali. Midva sva v pokriti tržnici Kauppahalli, kjer lahko kupiš vse od posušenega jelenjega mesa do kitajskih lampijončkov, naletela na kavarno Sininen Juna Aschan Café v preurejenem železniškem vagonu – zakon! Sicer je mestno jedro ob reki Auri lepo in urejeno, ko pa se od reke nekoliko oddaljiš, se scena spremeni. Mesto je še vedno čisto, toda lepo ni več. Stavbe so strogo štirioglate, fasade dolgočasne, modernih zgradb ni, tistih zares starih (in zato lepih) pa tudi ne. Veliko je trgovin z rabljeno robo, mimo tebe pa se sprehaja pravi kolaž najrazličnejših ljudi, od katerih je večina mladih metalcev. Po dveh tednih ruralne Finske je prav zanimivo končno stopit v stik z njeno urbano različico. Počakajmo še na Helsinke pa da vidimo …

Over and out.
It’s Nina.

1 komentar

  1. Tine pravi:

    Zdej me pa res zanima zakaj je od leta 1996 Turku uradno finsko bozicno mesto:)

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!