Streets of history.

Objavljeno sreda, september 26th, 2012 ob 11:44

Pozdravljeni!

Ko je vreme tako sivo, mokro in v celoti dolgočasno, kakršno je bilo v včeraj, ni nič zares lepo. Skoraj nič. Staro mestno jedro estonskega glavnega mesta Talin (estonsko Tallinn) očara tudi, ko z neba padajo koli. To pove vse. Kako lepo mora bit šele ko posije sonček?!

Valter je moral na redni servis (menjava olja, filtrov in splošni pregled), ker je tekom našega popotovanja prevozil že čez 30 000 km. Le slab kilometer iz strogega centra Talina sva našla servis, tam Valterja pustila in šla, opremljena z vetrovkami in dežnikom, peš v mesto.

Talin je veliko mesto, ki bi ga lahko razdelili na tri dele: bivanjski (bloki ipd.), moderni (stekleni nakupovalni centri in sijoči hoteli) ter stari (srednjeveško mestno jedro). Prvi je, kot tudi v vseh drugih velikih mestih, ogromen in dolgočasen. Drugi naju je nekoliko presenetil, pozitivno, saj so bile zgradbe res mogočno moderne. Tretji pa naju je očaral, mene celo malo začaral.
Staro mestno jedro, ki ga je leta 1991 pod svoje okrilje vzel UNESCO, je tako krasno obnovljeno, da se znotraj mestnega obzidja počutiš kakor da si stopil v 14. ali 15. stoletje. Hiše so stare, zares stare, a čiste in lepe, njihova srednjeveškost pa kar sije iz njih. V tistem času so tu živeli in trgovali nemški Hanzeati (tisti isti srednjeveški trgovci z novci, ki so zaslužni tudi za Bryggen v Bergnu na Norveškem). Pred tem (od leta 1219 dalje) pa je bil Talin v lasti Dancev, ki so nekako zaslužni za njegovo ime: Talin je namreč okrajšava za Tanni Linnus, ki v estonščini pomeni »danska utrdba«. Peter Veliki, ruski car, je nato leta 1710 prevzel nadvlado nad Estonijo in z njo Talinom. Takrat je mesto stagniralo, potem pa konec 19. stoletja zaživelo in se leta 1991 naposled le osvobodilo. Zdaj je Talin dobro povezan z zahodno Evropo in trajekt Talin-Helsinki je med najbolj prometnih na svetu.

Staro mestno jedro je že iz časa nemških srednjeveških trgovcev razdeljeno na dva dela: zgornji in spodnji del. Zgornji del se imenuje Toompea, tam je grad Toompea, čudno roza barve, krasna pisana pravoslavna katedrala in mogočni ostanki danskega obzidja iz 13. stoletja. Spodnji del mesta pa se je razvil okrog glavnega mestnega trga z impozantno mestno hišo in eno izmed najstarejših še vedno obratujočih lekarn v Evropi.
Spodnji del mesta je lepši, bolj srednjeveško očarljiv. Ko vanj vstopiš skozi stari vhod Viru tänav (Viru Gate), te pisane hiše, ozke ulice, še bolj ozke pasaže (kot je npr. krasni Katarina käik (käik = pasaža), deli kamnitega obzidja in stojnice s tradicionalnimi estonskimi pleteninami posrkajo v preteklost. Starih hiš se tiščijo zelo raznolike kirik – cerkve (gotsko koničasta Pühavaimu kirik, bolj navadna Niguliste kirik itd.), domovi renesančne bratovščine neporočenih trgovcev, ki jih v angleščini imenujejo Blackheads, ter Suugildi hoone (»velika cehovska dvorana«), kjer so se zbirali najvplivnejši in najbogatejši srednjeveški trgovci. Tako slej ko prej prispeš do mestnega trga, kjer nato takoj poiščeš lekarno Raeapteek, ustanovljeno leta 1422. Tu so menda po nesreči ustvarili prvi marcipan in ga poimenovali Martinov kruh.
Starega mestnega jedra nikakor ne zapustite preden ne poiščete srednjeveške restavracije Olde Hansa na naslovu Vana turg 1 (tik za mestno hišo). To je najbolj znana restavracija v Talinu, kjer se lahko v srednjeveškem okolju pije medeno pivo in poskusi kakšna od srednjeveško obarvanih jedi, potem pa se napoti še v sosednjo trgovino z nakitom, oblačili, začimbami in predmeti iz od nas tako oddaljenega časa. Ambient je tu krasen! Temno leseno pohištvo v temnem prostoru s temnimi stenami. Sveče so edina svetloba, goste pa strežejo mladci in mladenke v srednjeveških oblačilih. Se še čudite zakaj sem na začetku objave rekla, da je mene, pravo malo srednjeveško navdušenko, Talin začaral? :)

V simpatično strmem in ozkem prehodu Lühike jalg, ki povezuje spodnji del mesta z zgornjim, sva se ustavila v kavarni Matilda in si pogreznjena v (pre)udoben kavč privoščila skodelico kave. Tam sva prejela klic, ki nama je ogled zgornjega dela mesta, Toompea, precej pokvaril. Klicali so namreč mehaniki, ki so Valterja končno le uspeli pregledat in ocenit njegovo zdravje. Izkazalo se je, da je so zavore zelo slabe, prav tako levi končnik, ves zavorni sistem na zadnji desni strani in črpalka za nafto (zaradi te je najbrž Valter zadnje dni slabo vžigal). Da bi vse to popravili bi morala čakat do konca tedna, zaračunali pa nama bi … tu je Rokov obraz prekrila nezdrava zelena barva … 1600 €. Sledili so šokirani pogledi, obupani pogledi, krizni sestanek, računice, potem pa sva se odločila, da se bo treba vrnit na servis in se z mehaniki pomenit v živo.
Tako se je najin ogled Talina končal nekoliko prej, kot bi se sicer in na hribu Toompea sva zgolj pokukala v veličastno rusko pravoslavno katedralo Aleksander Nevski katedraal, preklela dež in pokvarjen dežnik, potem pa se hitro vrnila k Valterju.

Rezultat tega dne je naslednji:
Valter je preživel redni servis, zamenjali so mu zavorne ploščice in levi končnik, ostalo pa bova uredila kasneje (ali celo potem, ko se vrneva domov). Midva sva se nerada znebila 470 €, ampak se odpeljala zadovoljna. Zadovoljna ker Valter zopet zadovoljno prede in ker nama je bilo kljub dežju v starem Talinu tako lepo.
Zdaj pa samo držimo pesti, da je bil to zadnji servis na naši poti! :)

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!