e.Estonija

Objavljeno nedelja, september 30th, 2012 ob 17:40

Pozdravljeni!

Tale bo malo daljša …

Estonija je dežela nasprotij – staro se tu staplja z novim in razkošno z ubogim. Vasi postajajo proti Rusiji čedalje bolj revne, zapuščene, polne podrtij, čedalje manj ljudi srečaš na poti, hkrati pa se je skoraj vsepovsod mogoče priklopit na internet. Estonci si življenja brez interneta ne predstavljajo, zato lahko menda zdaj sredi gozda na Wikipediji preveriš, če si nabral same užitne gobe. Ni čudno potem, da je to narod, ki nam je dal Skype!

Kljub temu se daleč spodaj na jugozahodu zdi, da ima čas krizo identitete. Na eni strani so na pol porušene hiše s katerih odpadajo deli fasade, na drugi pa so veliki supermarketi, odprti tudi v nedeljo do desetih zvečer. Kavarn ni, je pa korejska restavracija in restavracija s havajsko hitro hrano. Čudno.

Kakorkoli že, midva sva se iz Talina najprej odpravila na severno obalo, ki se preko morskega rokava spogleduje s Finsko. Nacionalni park Lahemaa, kjer se širni gozdovi zlijejo v z balvani posejano morje, slej ko prej zamenja obala Ontika, znana po skoraj 20 km apnenčastih klifov. Drugo nama je pokvaril dež, v prvem pa sva preživela kakšen dan več. Po sramotno dolgem času sva se v kampu priklopila na elektriko in naredila čistko. Cote sva oprala v treh rundah, da sva spravila s sebe vso umazanijo pa sva morala (uboga midva!) najprej v savno (te ne obožujejo le Finci, ampak tudi Estonci) in šele potem v tuš. Tu so dobrodošla sprememba prijazne cene – kamp ne stane več 30 €, ampak 15 € in mleko je končno vredno manj kot 1 €! Nafta je tukaj zelo, zelo poceni (cca. 1,35 €/l). Ko sva se pripeljala s trajekta, naju je v Talinu pozdravil napis: »Welcome to the land of cheaper petrol!« (Dobrodošli v deželi poceni bencina!) Malo sem zašla s teme; to se rado zgodi, ko ima človek veliko za povedat …
V nacionalnem parku Lahemaa je omembe vredna vas Käsmu, nekdanja vas kapitanov, kjer je obala dobesedno posejana z zablodelimi balvani, ki so jih v ledeni dobi pustili za sabo odmikajoči se ledeniki. Nedaleč stran leži vas Võsu, simpatično ugnezdena v gozd, pot pa te nato odpelje naprej ob obali do idilične vasi Altja. Ta ribiška vas očara predvsem zaradi svojih lesenih, s slamo pokritih hiš in morskega zaliva, ki ga od vaške poti ločijo le šopi oranžne trave.

Ko sva bolj kot ne uspešno opravila s severno obalo Estonije, sva se odpravila na njen jugovzhod. Prva točka ogleda je bil čudovito pisani ruski pravoslavni samostan Pühtitsa v vasi Kuremäe. Tu nune ne živijo v samostanskih celicah, kakršnih smo jih navajeni od drugod, ampak v hišah, pravih malih vilah. Samostan je v bistvu cela vas znotraj obzidja: tu je gozd, sadovnjak, trgovina s spominki, tu so hiše in seveda cerkve (katedrala in še pet drugih), malo izven pa še pokopališče in kavarna. Samostan je odprl svoja vrata leta 1891, poleg približno 150 nun, ki v njem živijo, pa so tu dobrodošli tudi romarji in turisti, ki še preradi popijejo požirek zdravilne vode iz enega izmed vodnjakov znotraj samostana.

Kuremäe je le slabih 30 km oddaljen od ogromnega jezera Peipsi, ki se razteza čez vzhodno estonsko mejo z Rusijo. To je peto največje jezero v Evropi in dovolj veliko, da mu ne vidiš konca. Tukaj so se naselili ruski pripadniki stare vere, ki so se od ruske pravoslavne cerkve ločili v 17. stoletju in morali zaradi pregona pobegniti na zahod. Danes jih v Estoniji živi približno 15 000, znani pa so predvsem po svoji ljubezni do čebule, za katero verjamejo, da odganja razne bolesti, če je poješ v dovolj velikih količinah. Midva sva to doživela v obliki obcestnih prodajalcev zelenjave (predvsem čebule) ob jezeru Peipsi na poti proti mestu Tartu – zelenjava v vrečah in zabojih kar na havbi njihovih avtomobilov. Poleg »čebularjev« (tega pa ne nikakor mislim slabšalno – roko na srce, čebula je zakon) pa na estonskem jugozahodu živijo še ljudje Setu. Ti so za razliko od večine Estoncev pravoslavne vere, govorijo svoj jezik (Võru-Setu), imajo svojo tradicionalno obleko ter glasbo, katere otožna polifonična melodika priča o izrazitem slovanskem vplivu. Ker vodniki opevajo vas Obinitsa, kot največjo skupnost Setu, sva se mimogrede ustavila tudi tam, a bila bridko razočarana – hiše podrte, muzej zaprt, na cesti pa le dva človeka, oba v povsem navadnih oblačilih. No, ja …

Obiskala sva še intelektualno prestolnico Estonije, univerzitetno mesto Tartu, le nekaj kilometrov zahodno od jezera Peipsi. Zaradi številnih študentov je to živahno mesto, ki, tako se zdi, s svojo mladino živi in diha. Mesto ni tako dobro ohranjeno kakor stari del Talina, še vedno pa premore nekaj presenetljivih »zakladov«. Prvi je fontana na mestnem trgu – na njej se dva mlada študenta poljubljata pod dežnikom, s katerega teče voda. Drugi je nenavadni kip očeta in sina v parku, nenavaden zaradi proporcij. Obe figuri, oče modeliran po kiparju (Ülo Õun) samem in sin po malem Kristjanu, takrat starem le leto in pol, sta namreč enako visoki, a pravilnih proporcij. Ne razumete? Poglejte sliko! :) Tretji »zaklad« je muzej umetnosti Tartu kunstimuuseum, ki tiči v nagnjeni hiši, ki zato nekoliko spominja na stolp v Pisi. Četrti (in zadnji) »zaklad« Tartuja pa je ruševina katedrale na hribu Toomemägi nad mestom. Večino hriba pokriva park (estonski ekvivalent ljubljanskega Tivolija), kjer se radi zadržujejo študentje, poleg njih pa se tukaj »zadržujejo« številni kipi pomembnih ljudi, nekdanji univerzitetni observatorij (ta je imel leta 1820 najmočnejši akromatski teleskop na svetu) ter impresivna ruševina katedrale, uničene v baltskih bitkah. Obnovljena sta stolpa, večina katedrale je le še okostje, ohranjeni glavni del pa je zdaj knjižnica/muzej. Pred povratkom v spodnji del mesta se velja sprehodit še čez t.i. Angelski most – legenda pravi, da se ti bo uresničila vsaka želja, če držiš sapo čez celo dolžino mosta. Bomo videli. :)

Najino estonsko izkušnjo sva zaključila z ogledom meteoritske jame pri vasi Ilumetsa ter vasi Rõuge, za mnoge Estonce najlepše v državi. Estonija je tisti košček sveta, kamor je tekom zgodovine padlo največ meteoritov. Območij meteoritskih jam je tu šest in eno izmed njih je vas Ilumetsa blizu ruske meje. Tukaj je pred 6 600 leti asteroid izdolbel pet kraterjev, največji izmed njih pa je Põrguhaud (hudičeva jama), ki ima 80 m premera, v globino pa meri 12 m. Ker so ljudje verjeli (verjamejo še vedno?), da ti kraterji vodijo naravnost v pekel, obiskovalca do hudičeve jame vodi lesena brv, obdana z lesenimi kipi, od katerih je večina vražjih. Simpatično.
O vasi Rõuge, ki je resda ugnezdena v čudovit ambient – jezero Rõuge Suurjärv, dolina slavčkov – pa le to: vsaka druga slovenska je lepša (je rekla ponosno).

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!