La-la-la-Latvija!

Objavljeno sreda, oktober 3rd, 2012 ob 17:29

Pozdravljeni!

Ko sva se v trdi temi jesenskega večera prevalila čez estonsko mejo z Latvijo, nisva vedela kaj bodo videle najine oči uzrle po jutranji kavi (dokler ne spijeva skodelice žlahtne, naju namreč ne zanima nič). Sever Latvije je zelo podoben vzhodnemu delu svoje sosede. Pokrajino tudi tu sestavljajo gozdovi, polja in osamljene posesti, mesta pa so še vedno večinoma prepuščena zobu časa. Toda to se je nekaj kilometrov južneje spremenilo …

V nacionalnem parku Gauja, ki je od Rige (glavnega mesta Latvije) oddaljen le dobrih 50 km, so mesta bolj razvita, živahnejša in opazno bolj turistična, naravo pa poleg gozdov krasijo še živo rdeči peščeni klifi in jame. Te so v vasi Līgatne nekoč uporabljali za skladiščenje živil idr., dve izmed njih pa sta služili celo kot mrtvašnica. Na več kot 350 milijonov let stari in 20 m visoki skali Zvārtes so se zbirale čarovnice, za katere so verjeli, da lahko pometejo luno z neba in zaustavijo reko Amata, ki teče skozi dolino. Tudi sicer je v Latviji mogoče izsledit veliko dokazov njene poganske preteklosti, to pa zato, ker se je v Baltskih državah poganstvo krščanstvu upiralo najdlje (Samogitia, zahodni del Litve, je tisti košček poganske Evrope, ki je še zadnji podlegel krščanstvu).
Vas Līgatne pa ni zanimiva zgolj zaradi številnih rdečih skal, ki se dvigajo nad reko, ki teče skozi vas. Tu je še najstarejša še obratujoča tovarna papirja v baltskem območju (in edina v Latviji), ki je začela proizvodnjo že v 19. stoletju, in pa malce drugačen živalski vrt, kjer 4 km dolga pešpot vodi skozi prostrani gozd mimo ograd z nekaterimi najbolj zanimivimi živalmi, ki sicer živijo ob Baltiku. Videla sva lena rjavega medveda in mladega losa, strahopetne lisičke, smrdeče divje svinje, puhastega rakunjega psa, simpatično mešanico med psom in volkom, pokajoče (ne, nisem mislila skovikajoče – ena izmed njih je res pokala s kljunom) sove, nežne srne, spečega risa in rdečo veveričko. Že sam sprehod skozi ta »živalski gozd« je bil krasen, sploh ker sva bila tam čisto sama. (Jesen tukaj ni ravno turistična sezona …)
V parku Gauja sva si po kavici v mestu Cēsis, kjer se je v 13. stoletju rodila latvijska zastava, na hitro (in bolj od daleč) ogledala še rekonstruirano otoško naselje iz 9. ali 10. stoletja, ki se je potopilo v jezero Āraiši in bi bilo za vedno izgubljeno, če ga ne bi leta 1965 našli arheologi. Gre za 16 lesenih hiš za tri do osem ljudi, vsaka z glinastim ognjiščem v sredi in majhno štalo/shrambo ob strani. Ob jezeru se nahaja še razvalina gradu, ki je nekoč pripadala za to ozemlje lastni ločini tevtonskega viteškega reda (drugače tudi križniški red) ter nekaj rekonstruiranih naselij iz kamene, bronaste in železne dobe.

V zahodnem delu Latvije, kjer so polja dokončno zamenjala prostrane gozdove, sva si ogledala samo razvalino gradu Dobele, ki je nekoč pripadal tevtonskemu viteškemu redu. Razvalina je kar impresivna. Leži na hribčku sredi parka, pod vsem tem pa teče reka Bērze. Grad so zgradili leta 1335, med poljsko-švedskimi vojnami (1600-29) je bil večkrat porušen, šele leta 2002 pa so se lotili prenove, kar pa ne pomeni, da so grad povrnili v svoje prvotno celotno stanje. Vseeno je razvaline dovolj, da dobimo dober občutek o tem, kako je grad izgledal včasih.

Latvijo sva zapustila po eni izmed bolj uničenih cest, kar sva jih kdaj videla. Tudi sicer so ceste v baltskih državah slabe. Zelo slabe. So kakor sestavljene iz krpic in to ne samo tiste najmanjše lokalne ceste, ampak tudi avtoceste! Valterja je že dodobra pretreslo … Upava, da bo v Litvi cestna situacija boljša.

Over and out.
It’s Nina.

1 komentar

  1. Fotke so čudovite….

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!