Baročno razkošje.

Objavljeno sobota, oktober 6th, 2012 ob 18:04

Pozdravljeni!

Po srednjeveškemu Talinu in renesančni Rigi z Art Nouveau prebliski je bil zdaj na vrsti baročni Vilnus. To litvansko glavno mesto (lit. Vilnius) je obdržalo svoj edinstven karakter menda predvsem zaradi svoje izolirane lokacije na jugo-vzhodu države, nedaleč stran od meje z Belorusijo. Kljub temu pa mu izolacija ni odrekla multikulturnosti in živahnosti, zaradi katerih je danes to eno izmed najlepših vzhodnoevropskih mest.

Staro mestno jedro je zopet tisto, ki je edino zares vredno ogleda. Je eno največjih v vsej Evropi, a kljub temu dovolj kompaktno, da ga je mogoče (in najboljše) raziskat peš. Na severu ga resda obdaja skupek modernih zgradb, toda na vseh drugih straneh neba ulice iz starega Vilnusa vodijo v stanovanjske četrti, kjer hiše niso prav nič ohranjene, kjer za fasadami ležijo razdejana dvorišča s kupi odpadnega železa in starimi kripami, ki komaj še premagujejo kilometre po mestu. Na zahodu in jugu mejo med lepim in … no, pač manj lepim Vilnusom tvorijo ulice Pylimo, Bazilijonų in M Daukšos gatvė (gatvė=ulica). Na stičišču slednjih ležijo klasična (ciljam na arhitekturni stil 18. stoletja) mestna vrata Aušros vartai (Vrata zore), ki v bistvu sploh niso vrata, ampak kapela. Stoletja stara tradicija namreč narekuje, da naj bi imel vsak vhod v mesto kapelo ali vsaj versko podobico, ki bo ščitila odhajajoče popotnike in mesto pred sovražniki ter nesrečo. Ulica Aušros Vartų gatvė nato pelje severno skozi vrsto razkošnih baročnih stavb in cerkva do cerkve sv. Kazimirja in dalje do mestnega trga. Poudarit je treba, da je baročni stil v Vilnusu drugačen kot drugod v Evropi – arhitekti so tukaj namreč razvili svojo vejo baročne arhitekture, ki je razkošju pročelij dodala še čutnost interierja in v cerkvah številne oltarje, namesto enega samega.

Baročnemu razkošju se na mestnem trgu zoperstavi klasična mestna hiša, od tod pa Pilies gatvė, ena izmed najstarejših ulic Vilnusa, že daje pogled na oranžen grajski stolp na vrhu hriba. Na tej ulici se tre restavracij, kavarn ter stojnic s pleteninami, babuškami in jantarjem, ki je za Litvo (in Latvijo) tako pomemben in značilen, da si je sredi Vilnusa moč privoščit celo jantarno masažo. Nekoliko vzhodno od ulice Pilies se nahaja sijajno rdeče opečnata cerkev sv. Ane, za katero je Napoleon menda izjavil, da si želi, da bi jo lahko v svoji dlani ponesel s sabo v Pariz; na zahodni vzporedni ulici Universiteto Gatvė pa stoji, ne boste verjeli, univerziteta, ki je s svojimi 13 dvorišči in številnimi stavbami največja v državi in s svojimi 444 leti (oz. 433, saj je bila prej le jezuitski kolegij) najstarejša v Vzhodni Evropi. Nasproti hrama učenosti stoji predsedniška palača Lietuvos respublikos prezidentūra, ki je med drugim gostila tudi Napoleona ter carja Aleksandra I in kjer danes prebiva litvanski predsednik (podobno kakor pri angleški kraljici se ob njegovi prisotnosti v mestu na palači izobesi zastava).

Tako končno le končamo na širokem trgu Katedros aikštė, kjer kraljujeta mogočni katedrala in kraljeva palača. Notranjost katedrale naju ni pretresla, lepša nama je bila od zunaj, obdana s tako prostornim trgom. Pred katedralo stoji zvonik, ki je bil nekoč del mestnega obzidja, danes nakazanega zgolj z drugače obarvanimi tlakovci na trgu. Tu se je leta 1989 začela t.i. »baltska pot«, veriga dveh milijonov ljudi, ki je povezala vsa tri baltska glavna mesta in opozarjala svet na zgodovino trpljenja (med sovjetsko okupacijo), ki si jo delijo.

Nekaj minut hoda iz tega strogega mestnega centra se nahajata še dve zanimivosti: kip Franka Zappe in muzej genocida. Frank Zappa je bil kalifornijska rock legenda, ki nima prav nobene zveze z Vilnusom, Litvo ali Baltikom nasploh, a je kljub temu dobil svoj prvi kip na ulici Kalinausko 1 v litvanskem glavnem mestu. Leta 1993 (kmalu po smrti glasbenika zaradi raka) je kip postavila skupina lokalnih umetnikov, ki so preizkušali meje načel o demokraciji in svobodi novo nastale litvanske neodvisnosti.
Genocido aukų muziejus (Muzej žrtev genocida) aka. KGB Museum je svojo razstavo postavil v prostore nekdanjega KGB (ruska kratica za Komite državne varnosti). V pritličju in prvem nadstropju razstava pripoveduje o režimu nasilja in terorja, ki je pod taktirko Stalina v Litvi (oz. vseh Baltskih državah) vladal do leta 1940 in ki ga je nato nadaljevala Sovjetska zveza vse do leta 1991. Razstavljenih je tudi precej predmetov in oblačil, ki so pripadali bodisi teroriziranim Litovcem, bodisi vladajočim komunistom, ter prisluškovalne naprave, ki so jih slednji uporabljali za »kontroliranje družbe«. Vse to je zanimivo, toda zares pretresljivi so prostori v kleti. Tam se je nahajal zapor, ki je bil v uporabi vse do poznih 80ih let. Tu so majhne celice, ki so morale bit brez stekla na oknih pozimi nevzdržno ledene, tu so umazani tuši in čučavci namesto pravih stranišč, tu sta dve celici, kjer je moral zapornik lovit ravnotežje na majhnem okroglem otočku sredi vode, in tu je ena prav posebej oblazinjena celica, povsem zvočno izolirana, rezervirana za tiste, ki so zblazneli ali pa ravno prestali kruto mučenje. Majhen hodnik in nekaj stopnic nato vodi do dvorišča, kjer so se ujetniki lahko razgibavali. To je v času najstrožjega režima pomenilo 10 minut hoje v krogu v svoji lastni celici na prostem, v popolni tišini, z rokami na hrbtu. V kleti sosednje sobe pa se nahaja nekdanja soba za usmrtitve. Ne ve se, kako so najpogosteje usmrtili ujetnike – najbrž je bil to strel v glavo. Soba je hladna, kar prostorna, tla so steklena, pod steklom so razstavljeni izkopani ostanki žrtev, na televiziji se vrti posnetek odigrane (kar preveč realistično) usmrtitve. Grozno.

Baltske države so pod totalitarnim komunističnim režimom prestale marsikaj. To se jim pozna še danes. Ampak o tem več v naslednji objavi …

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!