Warszawa ‘preseniecza’.

Objavljeno sreda, oktober 10th, 2012 ob 19:14

Pozdravljeni!

Lonely Planet nama je Varšavo (poljsko Warszawa) predstavil kot veliko, preveč prometno in ne pretirano lepo mesto, katerega edina zares pozitivna lastnost je bogata zgodovina. Tako nisva pričakovala preveč in mogoče je bilo tako še najboljše, saj sva dan zaključila prijetno presenečena.

Kljub opozorilu naju je kot prvo presenetilo kako veliko mesto je to. Center je obvladljiv, stari center je celo zelo majhen, toda cela Varšava (vključno s predmestji) je milo rečeno ogromna. Kar ni je bilo konca, ko sva se zvečer odpeljala ven. Kako mora bit šele, če prečiš Pariz, ki ima premera več kot 100 km! Prometa je res dosti; še ob sedmih zvečer je bila gneča na cesti nepopisna in to tako v mesto kot iz njega. Ampak saj je menda tako v vseh dovolj velikih metropolah.

Predmestja Varšave ne gre ravno hvalit. To so kilometri gosto poseljenega, dokaj grdega in na trenutke celo ubogega območja, kjer pravzaprav ni kaj počet. Edini del »necentralne« Varšave, ki bi si ga bilo najbrž vredno ogledat, je Praga – to je edina četrt, ki je vojna ni uničila in tako priča o nekdanji podobi poljske prestolnice. Kot ponavadi se je tudi tukaj najbolje podat kar v staro mestno jedro (UNESCO), ki je sestavljeno iz dveh delov – Stare miasto in Nowe miasto – potem pa nadaljevat pot po t.i. kraljevi poti (Szlak królewski), ki povezuje kraljevo palačo v starem mestu z moderno Varšavo z ikonsko Palačo znanosti in umetnosti, ki tako zelo spominja na »Stalinovo rojstnodnevno torto« v Rigi, da je že smešno.

Stare miasto, najstarejši del Varšave, obstaja že od 13. stoletja, ko so sem postavili sedež princev in se naselili znotraj mestnega obzidja. Naju je ta del mesta osupnil. Prebrala sva, da je bilo tu med 2. svetovno vojno uničeno vse, zato sva pričakovala dosti ostankov zidov, na pol porušenih hiš z luknjami v fasadi. Toda ne. Mesto je bilo krasno obnovljeno in zdaj sije, kot je morda samo še v času nastanka. Na grajskem trgu stoji oranžna kraljeva palača, ki v svojih prostorih gosti muzej, in spomenik kralju Zygmunt III Waza, ki je nekdaj prestavil sedež Poljske iz Krakova v Varšavo. Od tod prijazno ozke in pisane ulice vodijo do starega glavnega trga, kjer stoji kip varšavske morske deklice, ki krasi mestni grb in o kateri kroži naslednja legenda: morska deklica je nekoč priplavala mimo stare Varšave, ki ji je bila tako všeč, da se je odločila tam ostat; ribiči so jo slej ko prej opazili in se vanjo zaradi njenega petja zaljubili, neki bogati trgovec pa jo je ujel in zaprl v leseno uto; mladi ribič je slišal njen klic na pomoč, jo s pomočjo prijateljev rešil, morska deklica pa jim je zato obljubila svojo pomoč; odsihmal je morska deklica z mečem in ščitom vedno pripravljena ubranit Varšavo in njene prebivalce. Staro mesto se spoji z novim pri obrambnem stolpu Barbakan, ki je lepo ohranjen in od koder teče levo in desno ostanek mestnega obzidja. Na zunanji strani zidu nedaleč stran od obrambnega stolpa stoji nenavaden kip, ki mu pravijo »mali upornik«. Gre za kip dečka s preveliko vojaško čelado na glavi in s puško v roki, spomenik vsem otrokom, ki so se med varšavsko vstajo uprli nacističnim okupatorjem. Kipov, ki pričajo o herojskih dejanjih ali žrtvah vojn in spopadov je na svetu nešteto, toda ni jih veliko, ki ti dajo res mislit, ki te zares pretresejo. »Mali upornik« je zategadelj edinstven kip, vsekakor eden izmed boljših vojnih spomenikov.

Nowe miasto, ki so ga ustanovili konec 14. stoletja, je kot samostojna mestna enota (s svojo lastno upravo, mestno hišo in cerkvijo) obstajal vse do 18. stoletja. Tudi ta del je vojna uničila in so morali zato večino klasicističnih in baročnih stavb okrog novega mestnega trga prenovit. Tu se tre restavracij in kavarn, ki pa jih kmalu zapustiš, ko se odpraviš proti spomeniku varšavske vstaje. Ta je pod tajnim imenom Ura »W« (W za wolność=svoboda) potekla 1. avgusta 1944. Mislili so, da je bo konec čez dva dni, toda trajala je več kot dva meseca. Uporniki so želeli osvobodit svoje mesto iz krempljev Hitlerjeve okupacije še preden bi do Varšave uspela prit Sovjetska zveza, saj bi le tako lahko zagotovili poljsko neodvisnost po koncu vojne. Upali so na pomoč zaveznikov, a ostali brez nje in bili tako slabo opremljeni (le 10% upornikov je bilo oboroženih) in stisnjeni med dve mogočni vojski (nemško in sovjetsko) obsojeni na poraz. Nekdanjemu »Parizu vzhodne Evrope« je Heinrich Himmler zadal naslednjo usodo: »Ubijte vse meščane. Ne jemljite nobenih zapornikov. Varšavo zravnajte z zemljo. Naj bo to grozovit opomin vsej Evropi.« Uničenega je bilo skoraj 85% mesta in meščane se je bodisi deportiralo, bodisi poslalo v koncentracijska taborišča. Umrlo je 18 000 upornikov (25 000 jih je bilo ranjenih) in 150 000 civilistov. Ta nesojeni upor je bil največje uporniško dejanje v nacistično okupirani Evropi.

Kraljeve poti (Szlak królewski) sva se midva v pomanjkanju časa le dotaknila, Palačo znanosti in umetnosti gledala le skupaj z Valterjem, v celoti pa izpustila nekdanjo židovsko četrt. Zdaj je namreč dan že krajši, iskanje prenočišča pa po temi skrajno neprijetno. Varšava se je izkazala za izjemno zanimivo mesto s krasnim starim mestnim jedrom in resnično bogato zgodovino, za kar si bi bilo treba vzet kakšen dan več. Za splošen občutek pa je bil tudi najin izlet zadosti – zdaj veva, če nič drugega, da je Lonely Planet poljsko prestolnico močno podcenil.

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!