Gradovi, polja, sol in plezarija.

Objavljeno petek, oktober 19th, 2012 ob 12:29

Pozdravljeni!

Dolga, dolga je ravnina od Laponske do Poljske! Odkar sva se iz Norveške prevalila v švedsko Laponsko se voziva po ravnem. Lažem. Izjema je bila naklonina na trajektu Helsinki-Talin. :) Sever Švedske je raven, sever Norveške je, z izjemo obmorskih klifov, raven, Finska bi bila težko bolj ravna, Baltske dežele prav tako, na Poljskem pa se situacija ni prav nič spremenila. (Morda posplošujem, toda nedvomno so bili ravno ravni vsi tisti deli, ki sva se jih dotaknila midva.) Razliko sva opazila v naravi, ki se je od severne do centralne Evrope seveda precej spremenila, in v poseljenosti držav. Sever je bil vključno z Baltikom dokaj prazen, redke in majhne vasi tu in tam, večja mesta daleč narazen; Poljska pa se nama zdi kar gosto poseljena – vasi se kar ne nehajo, stapljajo se ena v drugo, mesta so živahna, prometa ogromno, ceste pa še vedno razmeroma slabe (Varšava recimo z jugom sploh nima avtocestne povezave.)

Sever Poljske se ponaša z ledeno hladnim in menda grozno umazanim Baltskim morjem ter krasnimi jezeri v pokrajini Mazury. Te sva si bila dolžna pogledat vse odkar sva pred leti ob Ljubljanici videla fotografsko razstavo na to temo. Bilo je lepo, a vreme nama do te mere ni služilo, da sva se kar hitro pobrala in se odpravila naprej proti Varšavi, mimo neštetih polj in kmetij. Okolica poljskega glavnega mesta je polna turističnih zanimivosti, a naju je že takrat začela »priganjat« Valterjeva težava in sva si zato ogledala le grad v vasi Czersk, nekaj kilometrov južno od Varšave. To so ostanki srednjeveškega, gotskega gradu iz 14. stoletja s tremi stolpi in deli obzidja. Legenda pravi, da v kleteh zmaj straži skriti zaklad Konrada Mazowieckega in da se ob polni luni prikaže duh Bona Sforze in se loti iskanja biserov. Nama je bil grad zanimiv predvsem zaradi rekonstruiranih naprav za obleganje, ki jih razstavljajo znotraj grajskih zidov: s katapulti so obstreljevali oblegani grad, s samostreli so streljali na dele gradu in na nasprotnike, z ovni so prebijali zidove in vrata, s premičnimi zidovi so varovali same sebe pred izstrelki nasprotnikov, videla pa sva tudi nekakšne kavlje, s katerimi so »odtrgali« svoje nasprotnike z zidov ter manjše dele gradu (tramove ipd.). Najbolj impresiven (in nevaren) je bil tribok (tudi trebušet), katapult, s katerim so lahko v nasprotnikovo trdnjavo z razdalje 200 m vrgli do 100 kg težke izstrelke, ti pa so lahko bili vse od ognjenih »krogel« (te so v notranjosti napadanega gradu zanetile požar), čebeljih panjev, glav ubitih nasprotnikov (za zniževanje morale) in celo pokvarjenega mesa, zaradi katerega je znotraj grajskih zidov nemalokrat izbruhnila kuga.

V tem istem srednjem veku pa so na jugu Poljske v današnjem mestu Wieliczka začeli izkopavat sol. Rudnik soli Kopalnia soli Wieliczka je na seznamu UNESCOVE kulturne dediščine že od leta 1978 – to je bil prvi tak seznam na svetu. Rudnik je ogromen kompleks, ki se razteza čez nič manj kot devet nadstropij, od 64 do 327 m globine. Pod zemljo je 300 galerij in približno 3000 sob s skupno kapaciteto 7,5 milijonov m3. Tu so izkopavali sol vse do leta 1996, zdaj pa je rudnik odprt izključno za turiste z debelimi denarnicami. Za ogled je namreč nujen voden ogled, ta pa stane za tujce 18€ in to potem, ko že odšteješ nekaj dodatnih zlotov za parkirnino. Sicer pa rudnik SOLI mora bit ZASOLJEN, ne? :)
Po končanem dvournem ogledu veš, da se je splačalo. Pot te odpelje strmo navzdol po 378 stopnicah na 64 m, kjer se začne prava podzemna solna dogodivščina. Sobe, kjer se je nekdaj izkopavalo kameno sol, so zdaj treh vrst: ene so ostale bolj kot ne takšne, kakršne so bile takrat, obložene z lesom, s transportnimi napravami v sredi; druge so okrašene z najrazličnejšimi »solnimi« kipi, bodisi rudarjev, palčkov ali dobrih duhov, bodisi kraljev, svetnikov in drugih pomembnežev (na poti tako srečamo poljskega astronoma Nikolaja Kopernika, nemškega pisatelja Johanna Wolfganga von Goetheja, kralja Kazimirja Velikega idr.); tretje so zdaj restavracije, glasbene dvorane in bazar s spominki; četrte pa so nekakšna mešanica vseh treh. Najbolj impresivna je kapela sv. Kinge iz leta 1896, pribl. 100 m pod zemljo. Ni besed, ki bi opisale veličino te sobane. Rečem lahko le dvoje: to, da česa takega nikakor ne pričakuješ, zato pogled na kapelo osupne vsakogar; in to, da sem končno našla »pravo« cerkev, naravno, kjer ni nič kičasto, nič pretirano svetleče in bogato, ampak je vse iz soli, izkopane na tistem mestu, naravne, lepe. Kipi in reliefi so vsi izklesani iz solne rude, razkošni lestenci pa so narejeni iz belega lesa in solnih kristalov. Osupljivo. Ko se nato mimo globokih slanih jezer prebiješ do konca turistične poti in te še s tremi drugimi pari stlačijo v klavstrofobično majhno rudarsko dvigalo, ki te popelje nazaj na dnevno svetlobo, kar težko verjameš, kje si pravkar bil in kaj si videl. Rudnik soli Wieliczka ni zastonj svetovno znana turistična znamenitost in ni čudno, da jo vsako leto obišče milijon ljudi. Nama pa se je že takoj na začetku priljubila, ko sva videla pred vhodom tri ogromne panoje s slikami tistih evropskih jam, ki se lahko nekako kosajo z Wieliczko in takoj prepoznala dve: Postojnsko in Škocjanske jame. To!

Suhe dni sva na jugu izkoriščala predvsem za plezanje, večinoma z Rokovim prijateljem Filipom. V okolici Krakova je plezališč kar dosti, a zaradi pogostih zmenkov z mehaniki nisva imela časa za vse. Ogrela sva se v plezališču Źimny doł, kjer sva obupavala nad gladkim apnencem, ampak uživala v prvem zares lepem dnevu po dolgem, dolgem času. Rok in Filip sta nato napadla balvane v plezališču Borzeta pri kraju Myślenice, dobrih 20 km iz Krakova. Tu sta visoko v gozdu nad jezerom dve daljši steni iz precej finega peščenjaka, na katerih je veliko število kombinacij in lepih linij. Filip nama je lahko stvar dodobra razkazal, saj je to, kot sam pravi, njegova »stena za trenirat«.
Rok se je lahko tu končno spet dodobra pretegnil in bil v končni fazi zelo uspešen: Atak fantazji 7a f, Progesteron 7b, Komorka prokariotyczna 7b+, Licz kalorie 7c f, Kombinaation 7c+, Amores perros 8a+.

Valterjev ventil nama je v končni fazi le malo pokvaril plane. Izpustiti sva morala samo s turkiznimi gorskimi jezeri obkroženo vas Zakopane v južnem slovaško-poljskem gorovju Tatre. Ampak nič zato. Kaj si pa že lahko pustiva tudi za drugič!

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!