Čudež in pošastnost.

Objavljeno sobota, oktober 20th, 2012 ob 17:31

Pozdravljeni!

Druga svetovna vojna je na Poljskem pustila velik pečat. Leta 1939 so si jo Nemci razdelili s Sovjeti, potem je postala prizorišče nacistične okupacije Sovjetske zveze, Varšava je bila skoraj popolnoma uničena in umrlo je šest milijonov Poljakov. V tej objavi bom pisala o poljski medvojni dvojici: čudežu in pošastnosti.

Krakov (pl. Krakow) je očarljivo mesto (slišala sem za primerjavo med njim in našo Ljubljano), ki se je uničevalnemu valu 2. svetovne vojne čudežno izognil. Mesto je zato lahko ohranilo svojo preteklo podobo: mesto, nekoč obdano z obzidjem, še danes pa na eni strani z reko Vistulo, prepredajo majhne pisane ulice, ki vodijo od gradu Wawel, pravega krasotca, do glavnega trga Rynek Główny, največjega srednjeveškega trga v vsej Evropi. O nastanku mesta obstaja legenda: na tem mestu je živel zmaj, ki je požrl vse in vsakogar, ki mu je prišel na pot; ljudje so se ga bali in z ničimer mu niso bili kos, dokler ga ni lepega dne v kozji rog ugnal bodisi princ Krakus ali pa čevljarjev vajenec (odvisno kateri varianti verjamete); zmaj je srečal svojo pogubo tako, da je požrl ovco napolnjeno z žveplom, postal nevzdržno žejen, popil vso vodo iz reke Vistule in se razpočil.
Hrib Wawel, na katerem stoji grad, je prva stvar, ki si jo gre željan turist ogledat. Kljub temu, da se včasih delava, da nisva »tipična turista«, sva tudi midva storila enako. Pod hribom se vije nabrežje reke Vistule, kjer si poleg veličastnih pogledov na grad lahko ogledaš tudi ogenj bruhajoči kip legendarnega zmaja. Grad sam vsebuje veliko število soban z najrazličnejšimi razstavami, za katere je treba imet čas in denar, najpomembnejši del pa je katedrala (vstop v katedralo in grajsko dvorišče je brezplačen), ki je nastala v 14. stoletju in je bila štiri stoletja mesto kronanja in pokopa poljskih kraljev. Krakov je bil namreč do leta 1596 poljska prestolnica, šele potem je to postala Varšava.
Glavni trg Rynek Główny je središče starega mestnega jedra in s svojimi 200 x 200 m največji srednjeveški mestni trg v Evropi. Res je ogromen. Na trgu poleg cerkve sv. Marije in stolpa mestne hiše prevladuje renesančna stavba Sukiennice (ang. Cloth Hall – blagovna tržnica), kjer je danes ogromna tržnica s spominki in kjer se lahko podaš na podzemno dogodivščino v muzej Podziemia Rynku (ang. Rynek Underground). To so kilometri podzemnih rovov, ki so bili nekoč srednjeveška tržnica, zdaj pa so urejeni v pravo podzemno atrakcijo z rekonstruiranimi srednjeveškimi hišami, delavnicami, skeleti, najdenimi predmeti, zakladi in avdio-vizualnimi predstavitvami.

Poleg starega mestnega jedra ima Krakov še eno pomembno četrt. Kazimierz je bil nekdaj samostojno mesto, potem pa so se tam naselili Židi, ki so jih v 15. stoletju izgnali iz Krakova. Ko  je izbruhnila 2. svetovna vojna, je v Krakovu živelo 65 000 Židov (30% celotne populacije mesta), med vojno so se sem zatekali Židi iz vse Evrope, holokavst pa je na žalost večino četrti popolnoma uničil. Četrt Kazimierz se proti jugu nadaljuje v četrt Podgórze, kjer se nahaja tovarna emajla Oskarja Schindlerja, ovekovečena v filmu Stevena Spielberga Schindler’s List. Krakovske Žide so nacisti preselili v ograjen geto v tej četrti in jih skoraj povsem iztrebili v bližnjem koncentracijskem taborišču Płaszów. V tovarni, s katero je g. Schindler uspel rešit življenja mnogih Židov, je danes menda krasen muzej o nacistični okupaciji Krakova v 2. svetovni vojni. Midva na žalost nisva mogla not, saj je za tisti dan (ob ponedeljkih je ta muzej, kakor tudi Podziemia Rynku, zastonj) kart že zmanjkalo.

Schindlerjev čudež nekako povezuje Krakov s pošastnostjo, ki se je med vojno dogajala v okolici mesta Oświęcim, ali po nemško Auschwitz. To največjo grozoto in sramoto človeške zgodovine pozna ves svet. Danes, ko je to nič več kot muzej in spomenik odločno prevelikemu številu žrtev, je Auschwitz-Birkenau simbol terorja, genocida in pošastnosti 20. stoletja. To največje taborišče za iztrebljanje ljudi  na svetu je bilo sestavljeno iz treh večjih in skoraj 40 majhnih taborišč. Auschwitz I stoji pri mestu Oświęcim, Aushwitz II – Birkenau v vasi Brzezinka in Auschwitz III v Monowice. Leta 1940 so nacisti ustanovili Auschwitz kot enega izmed mnogih delavskih taborišč, ki so jih postavljali že od začetka 1930ih let. Na začetku naj bi bilo to taborišče za poljske politične ujetnike. Leta 1942 so ga razširili in spremenili v prizorišče Endlösung der Judenfrage, končno rešitev židovskega vprašanja. To je pomenilo izbrisanje celotne židovske populacije iz nemškega Tretjega rajha. Točno število žrtev ni znano, saj je SS uničil skoraj vso dokumentacijo, Sovjeti pa so odnesli velik del tiste, kar je je ostalo. V tem ali onem taborišču kompleksa Auschwitz je domnevno umrlo 1,5 milijona ljudi 28 različnih narodnosti, 90 % od tega Židov.
Auschwitz I je skoraj v celoti ohranjen; v barakah, kjer so nekdaj bivali zaporniki pa so danes pretresljive razstave o življenju in smrti zapornikov. Poleg ciničnega napisa »Arbeit macht frei« (delo osvobaja) nad vhodom taborišča in neštetih fotografij sestradanih, izmučenih zapornikov sta bili najbolj pretresljivi vitrini z nepredstavljivim številom osebnih predmetov (zobnih ščetk, britvic, glavnikov, posod idr.), ki so jih za sabo pustile žrtve, in grozljivo velikega kupa človeških las (večinoma ženskih), ki so jih SS-ovci prodajali nekaterim tekstilnim tovarnam znotraj rajha. Birkenau je bil sicer tisto pravo morilsko taborišče, toda tudi Auschwitz I je premogel krematorij, plinsko celico, strašljive zapore in t.i. »zid smrti«, ob katerem so izvrševali smrtne kazni.
Auschwitz II – Birkenau ni muzej, kakršen je Auschwitz I. Tu je na ogled pretresljivo veliko taborišče, kakršno je ostalo po povojnem razdejanju. Omembe vredni deli so porušeni krematoriji, plinske celice, primitivne barake, ki so bile za ženske zidane, za moške pa lesene, kilometri ograje iz bodeče žice in železnica, ob kateri so SS-ovci postrojili nove prišleke in delali selekcijo: primerne za delo so poslali v posebne kopalnice, kjer so jih slekli, polili z ledeno ali vročo vodo, jih pustili na golem betonu, kjer naj bi se posušili, jih obrili in oblekli v zaporniška oblačila; tiste pa, ki so bili prešibki za delo, torej večinoma slabotnejše ženske, starejše in otroke, so pod pretvezo, da gredo pod tuš, poslali naravnost v plinske celice.

Marsikdo naju je posvaril pred obiskom Auschwitza, češ da je enostavno preveč grozno. V bistvu je res. Teorijo poznamo vsi, tukaj pa se dotakneš resnice. Mnogim je to preveč; videla sva kar nekaj mladih in starih obrazov, upadlih od groze, zabuhlih od joka … Toda konec koncev nama ni žal, da sva šla. Prav je, da to vidimo. Pravzaprav bi moral to videt vsak, še posebej tisti, ki se nagibajo k nestrpnosti in idejah o prevladi. Grozota Auschwitza bi tako lahko prinesla svetu mir in njegove žrtve morda le ne bi umrle zaman.

Over and out.
It’s Nina.

1 komentar

  1. Tine pravi:

    Poljaki ponavlajo za nami:
    “V Postojnski jami je živel strašen zmaj, ki je požrl mnogo živine, pastirček Jakob pa ga je (seveda z zvijačo) premagal. Zmaju je vrgel telečjo kožo, nagačeno z živim apnom, in ko se je zverina po obroku napila Pivke, jo je razneslo.”
    Shame on you Krakov! :))

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!