Valter ga serje.

Objavljeno petek, oktober 26th, 2012 ob 17:38

Pozdravljeni!

Odkar je Valter v Krakovu dobil nov ventil, je vsako jutro vžgal kot mladenič. Lahko si predstavljate najino presenečenje in razočaranje, ko smo v petek zjutraj obtičali nekje med Prago in Petrohradom, vasjo, kjer smo se nekaj dni pozneje dobili z druščino plezalcev iz domačih logov.

Po dobri uri čakanja na avtovleko smo naslednje pol ure potiskali Valterja sem ter tja, da smo ga obrnili v pravo smer za na prikolico za vleko. Ko smo se končno le odpeljali proti najbližjemu Renault servisu, midva v tovornjaku s šoferjem, Valter zadaj na prikolico za vleko , nisva vedela kaj naj pričakujeva. Prej sva vse vedno uredila sama, zdaj pa je stvari za naju urejala zavarovalnica. V mestu Kladno sva na servisu, kjer so le s težavo izustili kakšno angleško (ali nemško) besedo, brez vsakršnih nadaljnjih informacij čakala še slabo uro, potem pa so nama s pomočjo spletnega prevajalnika Google Translate razložili, da za naju nimajo časa in da morava v Prago. Hm. Na srečo se je slišalo hujše kot je bilo v resnici – v češko prestolnico naju je odpeljala tista ista avtovleka, tam pa so Valterja takoj pogledali in nama v nemščini dopovedali, da se je pokvaril starter. Zato so se ob kontaktu vse luči normalno prižgale in ugasnile, potem pa … nič. Če bi Valterja potisnili, bi se torej lahko peljala kamor bi hotela, ugasnit pa ga ne bi smela. Krasno, ne? Skratka, za popravilo so ga naročili šele v torek, do takrat pa … Iz najinih glav se je kadilo, ko sva razmišljala o najinih opcijah. Zavarovalnica nama je bila pripravljena plačat hotel (do štirih nočitev) ali pa prevoz v domovino/na cilj potovanja. Skoraj sva se že dogovorila za eno noč v hotelu (čeprav rešitev ni bila idealna glede na to, da naslednji dan tako ne bi imela prevoza do Petrohrada), ko se je meni le posvetilo. Predstavljajte si: midva v Valterju, mrzlično pakirava za to nenadno »izselitev«, Rok zunaj, baše stvari v vrečke, jaz noter, z eno nogo v svežih hlačah, na obrazih zbegana, živčna izraza in potem: »Že veeeeem!« žarnica se posveti nad mojo skuštrano glavo, »zavarovalnica nama bo krila taksi do Petrohrada že tisti isti dan, midva pa bova lepo prosila lastnika hiše, kjer bomo s koroško druščino živeli naslednji teden dni, da naju v hišo spusti že tisti večer. Sreča v nesreči je bila, da se je ta moj veleplan uresničil. Hvala bogu za neverjetno prijazne Čehe, s katerimi sva imela opravka tisti dan! »Avtovlekar«, šefe mehanik, taksist, gazda in gazdarica so v enega izmed najbolj stresnih dni najinega potovanja vnesli kanček dobre volje in midva sva se ob devetih zvečer vsa zmatrana s pico na kolenih in mrzlim pivom na mizi vsedla na kavč v topli hiši sredi sveže zasneženih polj in si, sicer nekoliko žalostna, da sva tako daleč stran od najinega Valterja, kočno le malo oddahnila.

Zdaj, ko to pišem, je torek zvečer. V hiši sredi zaseneženega češkega podeželja pijemo pivo in pečemo pico. Najlepše pa je, da je pred hišo parkiran zdaj zopet delujoči Valter. Popravilo je steklo brez problemov, stalo je celo manj, kot sva pričakovala, hkrati pa smo si z družbo privoščili še simpatičen izlet v Prago. Konec dober, vse dobro? Upam, da res.

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!