Švicanje na švicarskih bulderjih – šestič ali Zadnji izdihljaji.

Objavljeno četrtek, december 13th, 2012 ob 15:06

Pozdravljeni!

Tako. Minevajo zadnji dnevi najinega dolgega potovanja z Valterjem; kaj naj rečem, občutki so mešani. Doma bo že dobro, tu pa se le stežka spopadava z dejstvom, da je najinega norega leta tako rekoč konec. Ampak pustimo to zaenkrat. Naj vam povem o dogajanju zadnjega tedna.

V ponedeljek sva dobila nepričakovan in zato še toliko bolj prijeten obisk. V Cresicano se je za par dni pripeljala ekipa nadebudnih slovenskih plezalcev: Urh Čehovin, Gorazd Hren, Anže Štremfelj in Jernej Kruder. Zaradi čedalje bolj ostro mrzlih temperatur smo ponedeljkov večer preživeli v hostlu, pili pivo, fantje pa so si izmenjali novice iz plezalskega sveta. Naslednji dan so skupaj napadali crescianske balvane, Kruderju je le malo manjkalo, da bi osvojil Dagger 8b+, Štremfelj pa je zlezel svoj prvi balvan z oceno 8a+ (Kirk Winstein 8a+). Sama sem izikoristila dejstvo, da ima Rok družbo in dan preživela na toplem v Valterju. Po večerni pici v gostilni polni ostarelih Italijanov in kičastih božičnih okraskov so se najini obiskovalci odpeljali domov, midva pa sva se vrnila v Chironico.

Sreda je bil dan za »rože«. Razmere so bile super – mrzlo kot hudič, suho kot poper – na žalost pa to ni vse, kar je potrebno za plezanje zares težkih stvari. Tokrat je zatajila koža na Rokovih prstih. Že tako načete blazinice in prsti nasploh so že po prvem poskusu nesramno razpokali; ves polepljen je sicer nadaljeval, toda držalo je čedalje manj in upanje je počasi splahnelo. Popoldne sva se vrnila, poskusil je še enkrat, dvakrat, potem pa dokončno odnehal. Očitno šopka iz teh rož letos ne bo. Pa nič zato. Šest balvanov 8b je konec koncev več kot odlična bera, rože bojo pa že počakale. V Švico se bova, v to sem prepričana, v družbi drugih plezalcev še mnogokrat vrnila.

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!