Kamni, takšni in drugačni.

Objavljeno petek, marec 16th, 2012 ob 11:46

Pozdravljeni!

Na temo tiste vele grozote, ki ji pravimo vojna, smo videli že na stotine slik, na tisoče kipov in na milijone takšnih in drugačnih spomenikov. Danes sva se dobesedno sprehodila po najbolj zanimivem, srh vzbujajočem, a nekako celo lepem vojnem spomeniku. Vas Belchite (blizu Zaragoze v provinci Aragón) je v letih po 1936 podlegla najstrahotnejšim spopadom španske državljanske vojne. Kakor so padle bombe, tako je še danes.
Ko sva se približala načetemu obokanemu vhodu v to okostje od nekdanjega, po vsej verjetnosti simpatičnega in živahnega mesteca, sva zvedavo pokukala skozenj. Navdušena sva vkorakala v ulico, prekrito s kosi opeke in strehe ter obdano z na pol porušenimi hišami, zabrisanimi imeni ulic, povešenimi balkoni, manjkajočimi okni. »Zakon!« sva govorila na glas, mislila pa si: »Kk grozno …« To MORATE videt! Res. Vsakega otroka bi morali enkrat spravit sem, da bi mu postalo takoj jasno, da je vojna pač neumna. Grozna; produkt ljudi, ki potrebujejo »ego boost« in ga ne dobijo nikjer drugje. Ljudi z manjvrednostnim kompleksom, ki želijo kompenzirat to svojo manko s teroriziranjem drugih: »Pa zdaj reci, da sem mali/grd/ničvreden!« … Idioti.
Skratka. Vsekakor časa in volje vreden ogled! Pa čeprav Španci očitno mislijo, da lahko smetijo povsod, kjer nekaj ne izgleda novo in čedno. Porušena cerkev, ki naj bi opominjala na razdejanje, ki jo je povzročila vojna, in plastične vrečke, ki opominjajo na razdejanje, ki ga dandanes povzročajo ljudje. Hja, morda pa so želeli opozoriti prav na to! Na nekakšno simetrijo … Ah, vraga, stran z izgovori! Po spomenikih, še posebej takšnih malo drugačnih, SE NE SMETI! Porkaduš. :)

Večerne urice sva prehodila po mestecu Teruel. To je eno izmed tistih dveh španskih mest (poleg Teruela je tu še Zaragoza), kjer se najlepše vidi »mudéjarska« arhitektura. »Mudéjar« je stil stapljanja muslimanske in krščanske arhitekture. Je stil ljudi, ki jim pravijo Mudéjar – to so tisti muslimani (nekoč imenovani Al Andalus), ki so po Rekonkvisti (12. stoletje) ostali na svojem ozemlju, takrat pod novo, krščansko oblastjo.

Tole objavo pišem ob pivu in krekerjih na enem izmed mnogih parkirišč v plezališču Albarracin. Rok se veseli plezališča Albarracin. Ve, da je »zakon!« Jaz se veselim mesta Albarracin. Naj bi bilo lepo, zanimivo, obzidano, staro, vsaj delno islamsko (in zato verjetno delikatno okrašeno). Naj bi bilo roza. Dobro, dobro, saj priznam, veselim se tudi plezališča. Rokove plezalske eskapade so vedno zanimive (posebej, če pleza brez majice ;), narava pa me tam vedno znova navduši. Nekako so ta plezališča vedno del takšnih malo drugačnih kotičkov narave. Zadnjič je tičalo pod klifom s kapelico na vrhu, v bližini je bilo tisto noro rdeče-belo obarvano jezero (Savasonna). Maja bova zopet v Fontainebleauju v Franciji – Font je res čudežen gozd. Tam sigurno bivajo škrati in gozdne vile. Pa sta to šele dve plezališči! Kaj šele bo?! :)
Uf, tu moram na hitro poročat še o plezališču, ki sva ga ravnokar zapustila … El Cogul je soncu malo preveč nastavljeno plezališče. Malo je tistih res težkih balvanov, v izobilju pa je tistih med 6a in 6c. Sicer pa je bilo za kaj težjega tako ali tako prevroče! Tu sva imela svojo prvo pravo pravcato špansko siesto – marec je pa je bilo odločno prevroče za kakršnekoli aktivnosti! Ne moreš, da verjameš! :) Torej, če je bila Savasonna podobna Fontu, je  El Cogul podoben Albarracinu. Pravi Rok. Jaz se bom morala o tem prepričat v prihodnjih dneh.

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!