Življenje z Valterjem.

Objavljeno ponedeljek, marec 19th, 2012 ob 17:20

Pozdravljeni!

Povzetek dosedanjih objav bi se lahko glasil: videla svašta, splezal svašta (ali pa še bo).
O najinem vsakdanu, ki ga preživljava z Valterjem, pa nisem napisala še nič. Gremo lepo po vrsti.

Spiva dobro. Pravzaprav zelo dobro. V hotelu v Andorri sva dejansko spala veliko slabše, kot v Valterju – postelja je bila premajhna, jogi trd, v sobi vroče. V Valterju je postelja dovolj velika (ko se povsem raztegneva, z roba štrlijo le najini podplati), jogi je ravno prave trdote, v prostoru pa je večinoma prijetno frišno (razen včeraj, ko naju je presenetilo neprijetnih -5°C). Spiva tudi razmeroma dolgo. Če hočeva dan začet »že zgodaj«, naju mora pokonci spravit budilka. Brez nje potegneva tudi do 10h.
Jutra potekajo počasi in mirno. In prav je tako. Pospravi se postelja, iz »omar« se dajo sveže cote (ali pa se iz kabine potegnejo tiste od prejšnjega dneva, bolj ali manj prijetno odišavljene) in potrebščine za kavo in zajtrk. Valterja vsakodnevno pridno zadevava s kofeinskimi hlapi – dan se pač ne sme začet brez stare dobre skodelice kave. Ta »stara dobra« nama da elan za uspešen dan. Če gre za turistični dan, se hitro odpraviva novemu naproti; če gre za plezalski dan, še malo počakava – Rok malo dela na svojem računalu, jaz pišem objave, berem, kvačkam, skupaj igrava karte ali badminton in se sončiva (ali senčiva, odvisno od temperatur) – šele potem, ko sonce začne razmišljat o tem, da je že dolgo pokonci in da bo moralo počasi zaključit svoj obhod, popokava crash pade ter foto opremo in se napotiva proti temu ali onemu balvanu. Plezalec se namreč počuti najbolje prav takrat, ko se povprečen neplezalec začne počutit rahlo podhlajeno. »Mrzlo mora bit, mrzlo, če ne, ni dober frikšn,« pravi Rok in se mi smeji, ko začnem nase vleči še ta četrti sloj oblačil. Pa saj se potem zagrejem, ko skačem pod balvani in se delam, da vem, kam je treba premaknit crash pad.
Dan tudi zaključiva počasi in mirno. Res paše; zadnje leto se laufarija (diplome, Valter itd.) kar ni in ni končala. Po plezariji je nujno pivce: »Ni plezarije brez pira,« mi pravi moj dragi, jaz pa se veselo strinjam. Sva na skoraj leto dolgem Urlaubu! Does it get any better than this?!

Na vsake toliko je treba oprat perilo in sebe. Prejšnjič sva za to izkoristila hotel v Andorri, tokrat pa kamp v Albarracínu. Trenutno cote sušiva vsepovsod. Zunaj na dveh štrikih se sušijo večji kosi oblačil, v kabini pa štumfi in gate. Ko rečem vsepovsod, mislim vsepovsod. Le poglejte sliko, če ne verjamete! Valterju sva se že opravičila, da mora prenašat najine gate na volanu … upam, da bo jutri vžgal …

Postavljeno nama je bilo vprašanje, če sva pri Valterju našla kako napako, pomanjkljivost, če kaj pogrešava. Valter je, pa to ne pravim zgolj zato, ker me je strah, da jutri ne bo vžgal, če ga bom pošimfala, zakon! Vse štima: pohištvo, elektrika, gretje, dovolj je prostora in dejansko tudi udobja. Vodo menjava na tri dni, kar do zdaj niti ni bil problem. V najslabšem primeru (do zdaj se nama je samo enkrat zazdelo, da drugače ne bo šlo) se v raznih Carrefourjih in Lidlih kupi 5l kanister vode za 50 centov pa je zadeva rešena. Edini problem je plin.
Plin, nebodigatreba. V bistvu niti ne plin, tega imajo povsod. Problem so jeklenke. To, ki jo imava midva, znamke Primus, so naredili na Švedskem, polniti pa se je ne da nikjer, ne v Franciji in ne v Španiji. Medtem ko v Sloveniji jo je moč napolnit na vsaj dveh mestih. Lahko si predstavljate, da je nastal problem, ko sva to ugotovila z že zelo prazno jeklenko. Ko sva odšla na pot, sva si rekla: »Sigurno sma kej pozabla.« Izkazalo se je, da sva pozabila napolnit plinsko jeklenko. Merde! Sranje. Pred kakima dvema dnevoma sva se po dolgem in neizmerno dolgočasnem iskanju »plinopolnilnice« vdala in kupila njihovo, špansko jeklenko. Si. Zdaj veselo kuhava naprej, sprobala sva celo eno novo jed – ja, Valter je dober tudi za eksperimentalno kuhinjo, le da v manjšem obsegu. Jeklenko lahko vrneva in kavcija nekaj-in-dvajsetih evrov nama bo povrnjena. Vale. Bomo videli, če bo res.

Moram nas (in z »nas« mislim na vse tiste, ki smo sodelovali pri prenovi Valterja) še malo pohvalit. Albarracín je poplavljen s plezalci, Španci s po vsaj dvema psoma, ki lajajo predolgo v noč in prezgodaj v jutro. ¾ jih je tu s predelanimi kombiji. Vsi jih imajo predelane na isti, nefunkcionalen, neiznajdljiv način. Valter zmaga!

Over and out.
It’s Nina.

3 komentarji

  1. Jerneja pravi:

    Super se tole vse sliši :)))) Lepo, da skrbita tudi za telo in ne samo za dušo :) čeprav badminton na prostem… Ko je M to slišal se je kar za glavo prijel! Ah kaj češ – profiji :)
    Zeloooo mi je pa všeč stil obešanja perila! Kulči :)
    Bodita fajn in pazita nase!!

  2. martina pravi:

    ja super fino fajn ste se vi poklapali, deluje vse tk kot mora… hehe me je pa malo zmedlo, sem misla ja noro, kk Nini lasi rastejo, glej še pred dnevi kratki kodrčki zdej ma pa že šop, no pol ko sem vse pregledala mi je blo jasno, da so nekatere slike nastale pred preobrazbo… :)) uživajte še naprej in čuvajte se :))

  3. Nataša pravi:

    No, tegale posta sem bila pa zelo vesela, sploh, da vse deluje, kot mora. Kajti Dejan skoraj vsak drugi dan začne: a misliš, da jima elektrika špila, da se akumulatorji v redo filajo itd. itd. :-)))) Maksimalno uživajta še naprej in pazita nase :-)

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!