Eee, jagoda!

Objavljeno petek, marec 23rd, 2012 ob 13:05

Pozdravljeni!

Torej. Kje sem ostala? Ah, že vem: Rok brez telefona, vsepovsod sneg, v blato pogreznjen Valter. No, včeraj se je situacija malo spremenila …
Po jutranji kavici je Valterja gazda s traktorjem potegnil iz blata (dokaz na sliki). Hvala, chico!
Sneg kopni. In to hitro. Vse čevlje imava premočene od brozge, ki jo je sneg pustil za sabo, češ: »Da me ne boste prehitro pozabili,« s streh kaplja in pokrajina dobiva nazaj svojo barvo. Poln kufer sva že imela kampa in zazdelo se nama je, da sva jim pustila že dovolj evrov. Zato sva se zmenila, da prideva naslednje jutro pogledat, če je paket prispel, potem pa šla do plezališča, vsa optimistična, da se je morda pa le že uspel posušit kak balvan. Kjer je prej mrgolelo Špancev s svojimi tisočerimi psi, je zdaj zevala praznina. V tem vremenu smo vztrajali le še najbolj zagrizeni: Švicarji in Slovenci. Brez psov.
Parkirišče: mokro. Sprehajalne poti: mokre. Plezališče: mokro. Balvani: mokri. Vsi, razen enega. Rok se je spoprijel z jagodastim balvanom Frambuesa 8a/a+ in ga premagal! Zmagal je dvojno zmago: nad problemom in nad vremenom. Ha!

Danes je dan za premik, sva se odločila že dan prej, s telefonom ali brez. Na srečo je paket končno prispel in je najin »battle plan« postal odvečen. Tehnično zopet popolnoma opremljena sva se podala naravnosti proti t.i. začaranemu mestu, Ciudad Encantada, blizu Cuence v pokrajini Castilla la Mancha. Prvič zgrešila cesto. Špancem očitno siesta škodi – namesto, da bi natančno označili svoje ceste, raje počivajo in se bašejo z rižem ter vinom! Že prve dni v Španiji sva prišla do grenkega spoznanja, da se na španske cestne oznake ni za zanašat. Danes pa sva zaradi tega nenamerno pristala v Madridu! In ne kar nekje v predmestju Madrida … v centru mesta! Najlepše, kar se človeku lahko zgodi, ko ima že pol dneva za sabo, ko ima v načrtu ogled še enega mesta in ko postaja že rahlo utrujen, je, da se nevede in nepripravljen znajde v poplavi pleha v centru glavnega mesta. Zanimivo je, da najine ceste (tiste, ki sva jo izbrala na zemljevidu) v resnici sploh ni! Zanimivo je tudi, da tudi nekaterih krajev, mimo katerih bi se naj peljala, ni. Samo Madrid je. Nič drugega, samo Madrid in njegovih šest predmestij, ki bi težko bila grša. Na srečo sem v Madridu že bila in sem se razmeroma hitro orientirala in naju »odnavigirala« ven. Še zdaj ne morem verjet, da sva se kar tako znašla v Madridu … nobenemu od naju ni jasno, kako se je lahko to zgodilo. Pač Španci in njihove slabo označene ceste.
No, pa naj se vrnem k v končni fazi edinemu današnjemu ogledu. La Ciudad Encantada, začarano mesto, je gozd, posut z bizarno oblikovanimi apnenčastimi skalami. Nekatere oblike so »določene«, tam je želva, je morje, most in obraz ter bitka med krokodilom in slonom. Druge skale so tam zato, da burijo sprehajalčevo domišljijo. Čudovit gozd, neverjetne skale! Rok ni mogel verjet, da so iz tega naredili turistično zanimivost. »V Sloveniji bi bil to sektor! A veš kako plezališče bi mi naredli iz tega! Vse bi zlezli!« Saj, tudi turisti bi bili na nek način na boljšem. Če nič drugega, vsaj vstopnine ne bi bilo.

Ogled Toleda sva prestavila na jutri. Prenočišče sva si izborila na začetku polja ob nekem industrijskem kompleksu, ali pa je bilo morda kaj drugega, saj ne vem. »Izborila« pa zato, ker naju je skoraj nagnal varnostnik, a je Rok izprosil dovoljenje za eno nočitev. Moj vitez na belem konju. Sicer bi se me pa verjetno tip še ustrašil, cela zaspana, v pižami, razmršenih las … Seveda si je za garancijo prepisal Valterjevo registrsko tablico. Morda ga je bilo strah, da bova oropala tisti kompleks. Pa ja da, še veva ne, kaj je! Važno, da bova lahko tu mirno prespala; jutri pa, upava, videla več in zgrešila manj.

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!