Don Rok y Doña Nina.

Objavljeno sobota, marec 24th, 2012 ob 17:56

Pozdravljeni!

»Heavy clouds but no rain,« poje Sting in današnji dan se ziba z njegovimi ritmi.

Začel se je s soncem obsijanim Toledom. Najprej sva se odpeljala do hotela Parador de turisme, ki ima s terase, kjer gosti zajtrkujejo, prav nesramno lep pogled na to lepo, na hribčku ždeče mesto iz nekih drugih časov. Ponaša se z eno največjih katedral v vsem krščanskem svetu, posuto je z najrazličnejšimi cerkvami in sinagogami, zaznamovale pa so ga tako različne kulture (rimska, vzhodnogotska, krščanska, muslimanska in judovska), da je čudno, da rezultat ni kičast! Sprehod skozi ozke ulice, pitje kavice v enem izmed skritih trgov, obisk trgovin z mogočnimi meči, viteškimi oklepi in tipičnim toledskim nakitom, vse to je sestavilo en lep dopoldan.

Popoldne sva se pretvarjala, da sva Donki Hot iz Pameč in San Čupansa. Aja, ne, Don Kihot in Sančo Pansa. :) Mislila sva, da sva postala viteza, bojevala sva se z mlini in osvajala Dulcinejo.
Cervantesov Don Kihot je bil hecen model. V Puerto Lápice je gostišče (danes Venta del Quijote) zamenjal za grad, kjer mu je nato viteški naziv dal kar lastnik gostišča. V Campo de Criptana se je bojeval z mlinom misleč, da se bojuje z velikanom, katerega roka (mlinsko krilo) ga je pometla s konja. Poleg vsega tega pa je neutrudno dvoril Dulcineji, rojeni v El Tobosu.
To je bila fikcija. Realnost je druga. Vsi ti kraji so zaspana mesteca, katerih prebivalci so si skoraj pretegnili vratove, ko so buljili za Valterjem in njegovimi tujimi, slovenskimi tablicami. Priznava, da naju niso navdušili. Ne kraji, ne zvedavi ljudje. Mlini pa so čisto druga zgodba! So veliko večji, kot sva si jih bila predstavljala, prav lepi in fotogenični. Kljub oblakom. Videla sva dva sklopa mlinov (in še več le-teh s ceste): v krajih Consuegra ter Campo de Criptana. V prvem jih je 11, hrib s pogledom na ravnino La Manche pa si delijo z majhnim gradom. V drugem jih je zob časa prestalo 10 od prvotnih 32; trije pa so, vključno z mehanizmi, celo še vedno takšni, kakršni so bili v 16. stoletju. Posrečeno. Puerto Lápice je razmeroma dolgočasen kraj z eno samo ulico in tistim slavnim gostiščem Venta del Quijote, ki se je po kratkem ogledu izkazalo za simpatično lokacijo za kakšen prigrizek. El Toboso naju je sprva skoraj spravil ob živce – spet ni bilo nič označeno. Kočno sva le našla glavni trg in Museo Casa de Dulcinea. Gre za tipično hišo bogatejšega človeka iz 16. stoletja v La Manchi, tipično po obliki, fasadi, dekorju in interjerju. Tu je z bratom živela Doña Ana Martinez Zarco, po kateri je menda Miguel de Cervantes osnoval lik Dulcineje. Kakšna je le bila prava Dulcineja?

S tem sva zaključila najino viteško avanturo. Spiva med trtami največjega kompleksa vinogradov na svetu (menda) blizu kraja Valdepeñas. Jutri nadaljujeva proti jugu, kjer naju čaka Andalucía z očarljivimi mesti, divja Sierra Nevada z najviše ležečo evropsko cesto, in srečanje z Mihcem in njegovo veselo druščino v Málagi. Ni da ni! :)

Over and out.
It’s Nina.

4 komentarji

  1. Tine pravi:

    Vidm, da sva vama pozabla povedat, da je Castilla La Mancha ena velika puščava in da ni nikjer žive duše in sta bla pol razočarana:) Morta pa priznat, da ima Dulcinejina hiša denarnici zelo prijazno vstopnino 0,60€ :)

  2. valter pravi:

    Za naju je bla celo zastonj! ;)

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!