Čipkasta Alhambra in snežena Sierra Nevada.

Objavljeno nedelja, marec 25th, 2012 ob 18:55

Pozdravljeni!

Od vina sva se danes prestavila k olivam. Današnji cilj je bila Alhambra v andaluzijskem mestu Granada.
Na kratko: Alhambra je najznamenitejša znamenitost Španije.
Ta palača, ki se je v 13. stoletju zgradila pod vladavino mavrskih kalifov Ismaila I, Yusufa I in Muhammada V, je zanimiva predvsem zaradi magične uporabe prostora, svetlobe, vode in dekorja. Ti vladarji so želeli prikriti podobo usihajoče moči in ustvariti raj na zemlji. Za gradnjo so se uporabili preprosti materiali, kot npr. les in ploščice, a uporabljeni so bili mojstrsko. Rezultat je nekako nežen, čuten. Alhambro so seveda tekom zgodovine ropali in uničevali, razstreliti jo je želela celo Napoleonova vojska. Konec 15. stoletja so palačo prevzeli katoliški monarhi (Izabela Kastiljska, Ferdinand II Aragonski, nato Karel V.), zato so tu tudi katedrala, samostan in renesančna palača (Palača Karla V se smatra za eno najpomembnejših del španske renesanse). Alhambro je v 19. stoletju obiskal ameriški pisatelj Washington Irving, ki je v njej našel navdih za svoje zgodbe Tales of the Alhambra. Celoten kompleks tvorijo Alcazaba (vojaški del), mavrske palače, Partal in Generalife. Slednji je podeželska posest mavrskih kraljev – tu so se umaknili spletkam in težavam ter uživali v miru in sladkih vonjavah, ki so vele z vrtov. Ime »Generalife« ali »Yannat al Arif« ima več razlag, ena od njih je recimo »rajski vrt«. Res je lepo. In izbrala sva dober letni čas za obisk. Boljši, kot nekaj let nazaj midve z Nino – konec avgusta tam namreč ni nič dišalo (je, Nina?) in vroče je bilo; zdaj pa je cvetel jasmin in iz zemlje je že kukalo nekaj dišečih rožic. Še Rokov nos, sicer ni ravno njegovo najbolj razvito čutilo, je tu užival v sladkih rožnih vonjavah. Lepo, lepše, še lepše. Najlepše ne bom rekla – čaka naju še toliko palač in vrtov, da si na tem mestu ne upam nič trditi. Vsekakor nama je bil ogled obema v užitek. Za povrh pa sva dobila še čudovit pogled na mesto, na oba stara dela Granade – arabski Albaicín in špansko mestno jedro okoli katedrale.

Po vsem tem sva se odpeljala v gorovje Sierra Nevada, katere vrhovi (14 vrhov je visokih več kot 3000 m) so še vedno prekriti s snegom (menda je lahko tako tudi do julija). Spala sva pod el torrom (enem izmed tistih velikih črnih znakov v obliki bika, ki so posejani po celi deželi) blizu nekih oddajnikov na poti proti mestecu Sierra Nevada, kjer je najjužnejše evropsko smučišče. Zjutraj sva se po kavici v družbi pravih pravcatih gorskih gamsov napotila do tega smučišča, od koder naj bi se vzpenjala tudi najvišja evropska cesta, a stvari zgolj posnela in se vrnila nazaj v dolino. Valter bi namreč veliko popil, midva pa bi zarinila v sneg in mraz, česar si po Albarracínu niti najmanj nisva želela. Raje sva se podala še bolj proti jugu, proti puščavi in morju …

Over and out.
It’s Nina.

3 komentarji

  1. tamalanina pravi:

    dišalo, seveda je dišalo – midve sva dišale, po švicu! 46°C pa to…
    ***

  2. Tine pravi:

    Lej jo no, žali rokov nos! :)

  3. Nina F. pravi:

    Ola popotnika! želim vam zanimive dogodivščine in uživancijo! Lepi pozdravi iz Australije!***

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!