Barve Portugalske.

Objavljeno torek, april 3rd, 2012 ob 19:45

Pozdravljeni!

Prvi današnji postanek je bila cerkev Igreja Matriz de São Lourenço pri kraju Almancil. Ogledat sva si jo hotela, ker je na sliki v vodniku izgledala tako kičasto, da je joj in naju je zanimalo, kako to izgleda v živo. Slika v vodniku je bila na srečo zanič. Notranjost cerkve ni kičasto pozlačena (tak je bil le oltar, seveda); vsa je oblečena v belo-plave ploščice, ki jih tukaj imenujejo azulejos. Kaj takega še nisva videla! Rokov komentar: »Ko da bi bil v eni vlki kopalnici!« Na žalost je fotografiranje v cerkvi prepovedano, zato nama boste morali verjet na besedo, ko rečeva, da je cerkev res super zanimiva in lepo drugačna. Ploščice prikazujejo prizore iz življenja Sv. Lovrenca, ki si je prislužil večno hvaležnost domačinov, ko se je nekoč odzval na njihove molitve za vodo. Cerkev ima tudi svojo zgodbo o majhnem čudežu: v velikem potresu, ki je Portugalsko prizadel leta1755, je s kupole padlo le pet ploščic; ostale so ostale nedotaknjene.

Naslednja točka na itinerarju je bilo letovišče Vilamoura, ki naj bi postalo največji evropski kompleks za počitnikovanje. Veliko je 1600 ha, še vedno pa ga širijo. Poleg preobilice hotelov, apartmajev, barov in restavracij, je tu jahalna šola, so štiri igrišča za golf in več teniških, prostori za ribolov in streljanje ter kompleksi za notranje in zunanje športne aktivnosti. Center mesta predstavlja marina in s trgovinami ter restavracijami posejana promenada ob njej. Tik ob morju sva si privoščila dopoldansko kavico, ki je je Rok skoraj polovico polil, nato pa naredila majhen obhod mesta in ugotovila, da za tak »resort« niti ni slabo. Dosti je tujcev, veliko bogatih bark in ogromno golfistov. Golf je očitno zelo zaprt šport. Eliten. Rok ga je hotel malo posnet pa naju še zraven niso spustili. »You need … autorization,« so govorili in kazali na recepcijo kluba. Pa ja da. Posnela sva ga pa vseeno – odpeljala sva se na drugo stran, Rok je splezal med drevesa in grme ob ograji in se šel paparaca. Ha!

Nekje sva prebrala, da je Animaland, največji park peščenih skulptur na svetu, do 15. aprila zaprt; kljub temu sva šla tja, češ: »Mogoče so ga pa prej odprli.« Niso ga. Videla sva lahko le obrobne figure, a bila sva že s tem kar zadovoljna. Rok je splezal na Valterjevo streho in vse posnel. Res ful dobro! Iz peska narejene trdnjave, figure, prizori iz raznih risank (Levji kralj, na primer) in še kaj. Mojstrsko narejeno! Škoda, da je bilo zaprto …

Alvor je lepa, tipično bela južno-portugalska vasica. Spet naju je pot tja vodila zaradi cerkve – zanimalo naju je, kako izgleda, ko na fasado krščanske cerkve dajo lovko hobotnice, leve, zmaje in listje. Nič pretirano posebnega, kot lahko vidite na sliki, pač malo drugačen obok nad vhodnimi vrati. Midva sva si to očitno narobe predstavljala. Če nisva dobila celih zmajev, levov in hobotnic na cerkveni fasadi, sva pa zato naletela na presenetljivo lepo vasico, katere ulice se spustijo čisto do morja, do zaliva poraščenega z zelenimi algami in posejanega s pisanimi čolni.

Dan sva zaključila na Ponta de Piedade pri mestu Lagos (tega si bova pustila za jutri). To je divji, a »poturistnjen« rt. Tu je svetilnik, so klifi, jame, temno morje in pogled na Lagos. Lepo, lepo, a že zdaj kar prepolno turistov. Kako je šele v turistični sezoni?!
Kljub malo slabšemu vremenu te dni ugotavljava, da je super potovat izven sezone. Toliko je krasnih kotičkov, kjer bi sicer mrgolelo ljudi, zdaj pa jih lahko imava skorajda povsem zase.

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!