Évora, središče iberskih megalitov.

Objavljeno sobota, april 7th, 2012 ob 18:26

Pozdravljeni!

V teh zadnjih nekaj dneh sva zapustila južno obalo in se preko gozdov in hribov napotila proti regiji Alentejo, kjer so pred 7000 leti bivali praljudje in kjer je danes čudovito mesto Évora, obkrožena z megalitskimi dokazi o praživljenju.

Serra de Monchique je gozdno območje v katerem sva prenočila s četrtka na petek. Gozd je poln borovci in umetno nasajenega evkaliptusa – slednje očitno ni bila najboljša poteza, saj je evkaliptus izjemno vnetljiv in je zato v zadnjih letih na tem območju ogromno požarov. Škoda, res je lep gozd; oči se tukaj kar nekako spočijejo od vseh skal, nizkega rastja, morja in sonca, ki vladajo na jugu.

Évora je očarljivo obzidano mesto, ki je oživelo pod Rimljani in zacvetelo v srednjem veku, ko so tu jezuiti ustanovili univerzo. Tudi portugalskim kraljem je bila nekoč povšeči, toda njena veličina in popularnost sta zamrli, ko si je leta 1580 Portugalsko priključila sosednja Španija in ko je jezuitska univerza zaprla svoja vrata. Danes je Évora zopet univerzitetno mesto, njeno kulturno ter zgodovinsko veljavo pa je potrdil tudi UNESCO.
Najino Évoro, ki je že sama naredila na naju odličen vtis, je še popestrilo vreme. Zadnje dni nama je Valterja pral dež (kar je pravzaprav dobra stvar … edina dobra stvar) in kazalo je, da bo temu tako tudi v Évori. A dež in temni oblaki, ki so se obnašali zelo muhasto (»on/off« situacija), so nama mesto prikazali v čudni, a čudoviti svetlobi – dokaz so res enkratne fotke (ne, nič niso obdelane!).
V svojem življenju sem videla že kar omembe vredno število katedral in cerkva. Vsaka je zanimiva; ene so impozantne s svojo velikostjo, druge z okrasjem, tretje z obliko. A katedrala v Évori je ena izmed mojih najljubših. Videla sva jo sicer samo od zunaj, saj so prazniki in nam turistom nevernikom so bila njena vrata zaprta. Pa saj je morda še dobro, da je bilo tako – včasih so te naše (krščanske) cerkve znotraj tako nevzdržno kičaste … Navzven pa je ta romansko-gotska katedrala res neverjetna: izgleda bolj kakor srednjeveška utrdba, trdnjava ali grad, ima z mahom poraščene sive zidove, portal pa kronata dva neenaka stolpa.
Sicer je Évora polna trgovinic z lokalnimi izdelki (poslikana keramika, leseni stoli, izdelki iz nečesa podobnega pluti, vino in hrana), tu je rimski tempelj, univerza, park, več kot 20 cerkva (v eni izmed njih je kapela iz kosti) ter nekdanji samostan, ki je zdaj t.i. pousada (to so malo drugačni hoteli, v tem primeru obiskovalec spi v celicah in jé v kloštru). Čudovito mesto, skratka, res vredno obiska!

Mavrica naju je popeljala v večer, ki sva ga preživela pod velikim drevesom sredi pašnikov, tik pred veliko neolitsko grobnico (»dolmen«) Anta Grande do Zambujeiro. Sobotni dopoldan sva preživela v družbi megalitov: že omenjene velike grobnice, morda celo največje na svetu (kar malo dvomim); kapelice Anta-capela de N.a Sr.a do Livramento, narejene iz ene malo manjše takšne grobnice; velikega falično oblikovanega samotnega menhirja Monte dos Almendres; ter skupka manjših menhirjev (»cromlech«) Almendres, ki je celo 2000 let starejši od angleškega Stonehenga. Vse to se nahaja v okolici Évore, ki je kakor kaže res pravo središče iberskih megalitov.

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!