Menihi (in) plezalci.

Objavljeno ponedeljek, april 9th, 2012 ob 10:43

Pozdravljeni!

Prvo Sintrino plezališče, ki sva ga obiskala, je neverjetno prikladno blizu tretjega Sintrinega biserčka – Convento dos Capuchos – pravzaprav tako blizu, da imata kar isti dovoz.

Convento dos Capuchos, poznan tudi kot »samostan Svetega križa« ali »samostan plute«, je bil zgrajen leta 1560. Ponaša se s svojo izjemno preprostostjo, ki uteleša ideal bratstva frančiškanov.
Naj najprej pojasnim tisti »samostan plute« … Pluto so uporabili za izolacijo in ves samostan je je poln. Zelo zanimivo izpade tale pluta, kar poglejte slike. Poleg tega pa so jo lahko pridobivali kar na lastnem vrtu in sicer iz posebnega hrasta, katerega lubje je v bistvu že kar pluta. Tudi midva sva je malo sunila … saj veste, kako je, Valter pač rabi malo dodatne izolacije. ;)
Samostan nama je bil zelo všeč – preprost, a hkrati ves drugačen. Tale pluta, križi iz školjk, oltarji iz azulejo ploščic, stene in strehe poraščene z mahom (eden izmed mahov je bil celo puhast na otip, nič grob, sama mehkoba). Aha, še dve ljubki posebnosti moram omeniti … Vhodna vrata v spalnice menihov so verjetno najmanjša na svetu! Ne pretiravam, ko rečem, da merijo 130 cm v višino in le 30 cm v širino! S tem, ko so se morali pri vstopu v sobo skloniti, bi naj menihi izkazali svojo ponižnost pred bogom. No, ja, najbrž je kateri zaradi tega fasal hernijio ali pa je bil samostan poln notredamskih grbavcev … Kakorkoli že, druga ljubka posebnost je Roka navdajala z mešanico občutkov navdušenja in frustracije. Vrtovi okrog samostana (pa tudi deli samostana pravzaprav) so polni balvanov. »Leeeej, kiri bulderji! Ooo, kk dora skala!« se je glasila njegova navdušenost; »Porkaduš, zaka majo to zagrajeno, js bi lezo tule!« pa njegova frustracija. »Če bi bil js menih tule, bi vse zlezo.« Menih plezalec? To bi pa bil prizor in pol!

Na pogled je to edino portugalsko plezališče enostavno lepo. Razdeljeno je v sedem sektorjev z več podsektorji; do sedaj sva obiskala dva. Rok pravi, da je super, a da je mislil, da bo materiala več, oz. da bo več splezanega (skal, primernih za plezanje, je namreč ogromno). Balvani jajčastih oblik tičijo v zeleno zelenem gozdu, polnem evkaliptusa in borovcev (nič skrbet, trenutno je riziko gozdnih požarov neobstoječ). Skala je bledo oranžen granit z velikimi kristali (podobna kot v Makedoniji) – to pomeni, da je grob in kot tak ne zahteva pretiranega hladu za uspešno plezanje. Kar je dobro, ker se je v zadnjih dneh vreme izboljšalo in imava za kičaste palače in kičast gozd primerno kičasto vreme. Toplo je in lepo. Naj zdrži!
Torej, Rokovi omembe vredni dosedanji uspehi v portugalski plezariji: Solaris 7c+, Supa Hiro 7c+/8a, Punta Dji 7b+, Tecto Recto 7a+. Še bo, še!

V prihodnjih dneh naju čaka Sintra ter Castelo dos Mouros, čim več plezanja in pa najzahodnejša evropska točka Cabo da Roca. Čudovito je tu; Serra de Sintra res navdušuje. Kar ne moreva se nehat čudit – vse je tako lepo, čisto, zeleno, jasno, sveže, krasno! Definitivno eden izmed lepših kotičkov Evrope!

Over and out.
It’s Nina.

1 komentar

  1. danijela pravi:

    Sem vama že lani povedala, da Portugalska začara. Za vse večne cajte…

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!