Alkoholiki, menihi in vitezi.

Objavljeno ponedeljek, april 16th, 2012 ob 11:41

Pozdravljeni!

Zadnja dva dni sva preživela v regiji Estremadura/Ribatejo. Tu naju je najprej z Ginjo napojil Óbidos, nato nama je pretegnila vrat velecerkev v Batalhi, končno pa naju v čas templjarjev prestavilo mesto Tomar.

Óbidos je bil eno izmed poročnih daril kralja Dinisa kraljici Izabeli Aragonski leta 1282. Takrat je bilo to še pomembno pristaniško mesto, to funkcijo pa je izgubilo, ko se je reka v 16. stoletju posušila. Danes je to nadvse čedno mestece; vodniki ga opevajo kot »picture-postcard town«, kar je sicer res, a na žalost mu razglednice na prodaj ne delajo pravice. Za tako malo mestece ima Óbidos presenetljivo veliko cerkva – kar 8 sva jih naštela na najinem obhodu. Ima tudi obzidje in grad; slednji je prva zgradba zgodovinske vrednosti, ki je bila na Portugalskem preurejena v pousado (prestižnejše gostišče/hotel). Óbidos je torej zgodovinsko (tu se najdejo ostanki arabske civilizacije, gotskega, renesančnega ter baročnega obdobja) in kulturno (muzeji in galerije, med njimi najbolj zanimiv muzej čokoladnih skulptur) pomembno mestece; poleg tega pa je neverjetno očarljiv. Gre v bistvu za eno veliko ulico polno trgovinic z lokalnimi izdelki ter gostilnic, ki ponujajo Ginjo v čokoladni posodici za 1€; s te Rue Dereite vijugajo na vse strani manjše stanovanjske uličice, vse pa se končajo pri mestnem obzidju.
Zdaj sem Ginjo omenila že dvakrat in se verjetno že sprašujete, kaj za vraga je to. Ginja je češnjev liker, katerega posebnost je, da se tipično (midva se delava, da to ni zgolj turistična fora) pije iz čokoladnega »štamprlija«, ki ga nato poješ. Mmm, odlično! Rezultat je zelo podoben čokoladicam Mon Chéri, če jih poznate. Seveda so iz tega sicer enostavnega češnjevca naredili celo stvar – vsepovsod nudijo, kot že rečeno, »Ginja in a choco cup« za 1€, ponekod ti podarijo keramično šilce za spomin na obidoško Ginjo, iz likerja so naredili nesramno dober sladoled in verjetno še kakšen drug priboljšek, ki sva se mu uspela izogniti.
Óbidos je bil torej priboljšek tako za najine oči kot za najina trebuha.

Cerkev/samostan Santa Maria de Vitória v Batalhi je mojstrovina portugalske gotske arhitekture, ki je znamenita predvsem zaradi mnogih manuelinskih elementov, ki jo krasijo. Zgradit jo je dal kralj João I, da bi izpolnil obljubo, ki jo je dal Devici Mariji na predvečer bitke pri Aljubarroti, v kateri so se Portugalci (z angleškimi zavezniki) borili proti Kastiljcem (s francoskimi zavezniki) in kljub številni premoči slednjih zmagali. Notranjosti nisva videla – ura je bila že prepozna – a njena zunanjost je veličastna. Veličastna, ja, točno to besedo sem iskala.

Tomar je leta 1157 zgradil Gualdim Pais, prvi templjarski veliki mojster na Portugalskem. Simpatično mesto, okronano s templjarskim gradom ter samostanom Convento de Cristo. Templjarji so bili vitezi, ki so v 12. in 13. stoletju pomagali Portugalcem v bitki proti Mavrom, »nevernikom«. V zameno so dobili zemljo in moč, zato so pod njihovim okriljem takrat zrastla cela mesta, gradovi, cerkve. Ko je bil papež Klement V v 14. stoletju primoran te meniške viteze zatreti, je kralj Dinis ustanovil nov red, Kristusov red, ki je podedoval vso imovino in moč templjarjev. V 15. stoletju je njihove ideje o širitvi oživila doba odkritij in z njo Henrik Navigator, ki je bogastvo reda usmeril v prekomorska raziskovanja.
Samostan Convento de Cristo je ogromen. Večji, kakor daje vtis od zunaj. Najbolj zanimiv del je nedvomno t.i. charola, tempelj, osnovan po jeruzalemski rotundi, ki je vitezom T. služil za čaščenje svojega boga. Kaj takšnega še nisva videla. Gre za okrogel prostor, ves poslikan s prizori iz Svetega pisma, znotraj katerega se do stropa vzpenja nekakšen osemkotnik, osem stebrov, od katerih je vsak pozlačen oltar s poslikavami ter kipi, na enem izmed njih pa je seveda križani Jezus. Sicer je samostan kasnejši kakor charola. Ta datira iz 12. stoletja, samostan s cerkvijo, ki je zdaj kar nekako združena s templjem, pa je bil zgrajen v 15. stoletju.

So tisti, ki bi nekje med Tomarjem, Batalho in Atlantikom iskali sveti Gral, mitični kelih, o katerem so pisali srednjeveški avtorji viteških romanov in ki predstavlja človekovo odrešitev. Midva Grala ne bova iskala. Najin gral sva midva.

Over and out.
It’s Nina.

2 komentarja

  1. Kaja pravi:

    Js bi tud mesto za poročno darilo …

  2. Barbara pravi:

    poznamo Mon Cheri, še bolj podrobno pa Griote :)
    uživajta in cmoke

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!