Ljubezen gre skozi želodec.

Objavljeno četrtek, april 19th, 2012 ob 22:12

Pozdravljeni!

Zadnje tri dni potujeva s trebuhom ne za kruhom, temveč za portugalskimi dobrotami. Kriv za to pa je deda Pedro, ki sva ga spoznala v kampu v Tomarju par dni nazaj. Ves navdušen nama je v zameno za informacije o Sloveniji, kamor nameravata z ženo naslednji mesec, na zemljevid Portugalske označil mesta, kjer da naj poskusiva nekatere najbolj nacionalne jedi. Hvala Pedro, zaradi tebe imava zdaj vsak po kako kilo več!

Da ne boste rekli, da samo jeva, naj povem, da sva najprej (tj. v sredo) obiskala univerzo v Coimbri, najstarejšo in najprestižnejšo na Portugalskem. Univerzo je ustanovil kralj Dinis v Lizboni leta 1290, v bivšo palačo kralja Alfonsa v Coimbri pa so jo preselili leta 1537. Naletela sva na informativni dan, kar je imelo dobro in slabo stran. Slaba je bila gužva, dobra pa dejstvo, da so zavoljo bodočih študentov zdajšnji študentje nadeli tradicionalna črna ogrinjala z našitki, delili pa barvne trakce, kakršne so včasih nosili za lažje razlikovanje med študijskimi smermi (rdeče za pravo, rumene za medicino ter temno modre za jezikoslovje). Vse skupaj je zato izgledalo veliko bolj pristno.
Coimbra kot mesto naju ni navdušila. Glavna ulica, dve katedrali, univerza, park, to je bilo že res lepo. Sicer pa so bile ulice SSS: stare, smrdeče in strme (mesto je namreč zgrajeno v breg). Od daleč (z druge strani reke) je Coimbra simpatična – izgleda kakor torta, zvonik univerze pa je njena svečka.

Zdaj pa k hrani …

Najin prvi gastronomski užitek so bila ovos moles. Gre za slaščico tipično za obmorski kraj Aveiro. To so nekakšni žepki morskih oblik (školjke, polži ipd.) polnjeni z živo oranžno kremo iz rumenjakov, vode ter sladkorja. Žepki sami so iz rahle bele snovi, ki nekako spominja na izjemno tenak stiropor. Sliši se sumljivo, a verjemite, da je dobro! Roku predvsem, saj je res, res sladko.

Trebuha sta naju naslednji dan zvlekla v Porto in njemu nasprotno pristanišče Vila Nova de Gaia, ki že od nekdaj gosti številne vinske kleti portovca najprestižnejših znamk. Portovec je zelo posebno vino. Pravzaprav sploh ni vino, samo izdaja se zanj. Je ojačano vino, ki se uživa kot aperitiv ali digestiv, nikakor pa ne kot navadno vino, saj ima kar 20% alkohola, je bolj gosto in zelo sladko vino. Vse to pa zato, ker se proces fermentacije pri portovcu prekine in se doda vinski alkohol/destilat ter sladkor. Grozdje za vinho porto raste v dolini reke Douro. Samo tam in nikjer drugje na svetu. Tam grozdje oberejo, stisnejo, nato pa ga prepeljejo v Vila Novo de Gaio, kjer se v kleteh stara in končno ustekleniči. Skozi vinogradov polno dolino reke Douro sva se peljala kasneje tisti dan; lepo je bilo, vsepovsod trta, mlada, komaj kaj zelena, vsak breg okronan s črkami imen priznanih znamk portovca. Po deževni Coimbri, Aveiru, Portu in Gai se nama je sonček odločil vinograde pokazat v najlepši možni luči – samo tisto eno uro, ko sva se vozila po ovinkih ob Douru, je bilo vreme spet lepo, kakor je bilo v Sintri, potem so se nad naju zopet zgrnili oblaki.

V Vila Nova de Gaia sva obiskala kleti ene najbolj priznanih znamk na svetu – Sandeman. Podjetje je leta 1790 v Londonu ustanovil Škot George Sandeman, lotil pa se je proizvodnje portugalskega portovca ter španskega šerija. Logotip njegovega podjetja, t.i. »the Don«, je eden izmed prvih v ta namen ustvarjenih simbolov. Gre za skrivnostno figuro odeto v portugalsko študentsko ogrinjalo (simbol portovca) s španskim klobukom na glavi (simbol šerija). Sandeman danes slovi po treh vrstah portovca:
1. Ruby – rdeče barve, staran v velikih sodih, srednje dolgo staran, okus po rdečem sadju ter čokoladi;
2. Tawny – jantarne barve, staran v majhnih sodih (več stika z lesom), dolg proces staranja, tudi »vintage« različice, okus po oreščkih in začimbah;
3. Apitif – beli portovec, staran v velikih sodih, mlajši kot druga dva, okus po citrusih.
V Sandemanovih kleteh sva razvajala vse najine čute. Veliki in majhni sodi, zloženi v čedne vrste, tla tlakovana z lesom od starih sodov, tam daleč nekje zaprašene steklenice, ki kar žarijo od starosti in žlahtnosti – v vsem tem so uživale najine oči. Tudi nosa sta se imela fajn, kajti vsepovsod je dišalo po sladkem, po starem in po lesu. Navadno mi vinske kleti delno do pretežno smrdijo … po kislem, po trohlem lesu in vlagi. Tu pa sem prav nalašč vdihavala zrak: še, še naj diši! Ušesa so bila polna zanimive razlage naše simpatične vodičke, oblečene v oblačila Sandemanove ikone, na koncu pa so prišle na svoje še brbončice. Dali so nam vsakemu po dva kozarca: v enem je bil Apitif, beli portovec, v drugem pa Tawny, jantarno-rdeče barve. Izpraznila sva prvega in rekla: »Kul, pol grema kupit enga belega!« Oba imava namreč sicer raje belo vino. Po prvem požirku Tawnyja pa sva si premislila. Zdaj sva ponosna lastnika buteljke Tawnyja. Ker pa nikakor ne gre, da bi tako dobro stvar pila iz plastičnih kozarcev, sva, ne sprašujte kako, prišla še do dveh kozarcev tipične oblike s simbolom Sandemana.
Aha, še ena zanimivost … Kot rečeno obstajajo tudi »vintage« (tj. posebej dolgo starane) različice portovca Tawny. »Vintage« buteljke nosijo vrtoglavo ceno 2000-7000 €, najstarejši sprobani portovec pa je bil star neverjetnih 200 let!

Ker portovca ne gre piti na prazen želodec, sva po Pedrovem nasvetu pred ogledom kleti sprobala ribje palčke iz famozne portugalske polenovke (bacalhau) ter malo Francozinjo. Ne skrbite, nisva postala ljudožerca. Mala Francozinja, ali po portugalsko francesinha, je zelo mogočen sendvič. Sendvič z velikim S. To sva dva kosa kruha, prekrita s topljenim sirom, polnjena s štirimi vrstami mesa (rezina šunke, goveji zrezek, mleto meso in nekaj podobnega mortadeli) in plavajoča v rahlo pekoči omaki. Zdravo ravno ni, je pa zanimivo. In nasiiiiitno! Mala Francozinja iz Porta … ni, da ni.

Danes je najin zadnji portugalski dan. Najin zajtrk so bile kremne tortice pastel de nata (te naj bi bile značilne za okolico Lizbone, a najde se jih tudi bolj severno), večerja pa je bila zopet zelo mesnata. V vasi Gimonde pri Bragançi ob meji s Španijo sva se mastila s stejkom, ki ga tu poznajo pod imenom posta mirandesa. Če je bila mala Francozinja sendvič z velikim S, je posta stejk z velikim S. Ogromna porcija, odlično pripravljeno (na žaru), sočno in okusno meso, na sredini kar precej krvavo, zunaj pa že kar malce hrustljavo zapečeno. Natakar in pek sta naša bivša brata (seveda, dober žar = Balkan) in sredi Portugalske sva se lahko zahvalila s »hvala«. Mali je svet, ni kaj.

Če naju je bila Portugalska navdušila že poprej, je zdaj dobila na svojo stran še najina želodca. Definitivno se bo treba še vrnit, kakšne stvari ponovit, druge spremenit in nekatere sprobat na novo. Portugalska je prava šarmerka, verjemite mi!

Over and out.
It’s Nina.

10 komentarjev

  1. @.i. pravi:

    Že samo zaradi stvari v današnjem blogu je treba iti na Portugalsko! Saj to je raj!

  2. tamalanina pravi:

    bravo, ko gre za sladice, zapises popolno in niti malo poslovenjeno ime, medtem ko pri ajflovem mostu pise – ‘most’. a prvi obisk porta z arhitektko res ni pustil nobenih sledi?!? drugac pa mmmmm njam njam oblizek.

    • valter pravi:

      hja, moste mamo tud mi, jajc v oblekici pa ne! :) nisem pa nič posebej omenjala, ker sem prebrala, da je ta most nardil eiffelov pomočnik al vajenec al neki … ti povej kaj je res

      • tamalanina pravi:

        ok, sama si hotla: gospod gustave ni imel pomočnika ampak partnerja – theophile seyrig, s katerim sta skupaj odprla biro eiffel & cie. cez douro sta 1877 skupaj postavila ponte maria pia, medtem ko je monsieur theo (ljubkovalno) kasneje (1886) sam načrtal še ponte dom luis, ki je navzven zelo podoben predhodniku.
        zdej grem pa kupit jajca pa barbiko, pa bomo mi tud meli jajčka v oblekicah!

  3. Pozdravljena Rok in Nina!

  4. Lep pozdrav od nas vseh iz Podgorja!Imejta se še v naprej lepo in ostanita zdrava!

  5. Kako to da se nič ne javita?Jaz težko npričakujem na vajin odgovor.Imejta se lepo lep pozdrav iz Podgorja.

  6. valter pravi:

    Lepe pozdrave v Podgorje! Se opravičujema za pozen odgovor; nimava vedno interneta, včasih ga je zelo težko najti (podeželja, …).
    Drugače pa midva sva super! Trenutno sma na Francoski obali blizu mesta Biarritz, kjer se menda na veliko srfa. Tudi jaz sem imel željo malo posrfat na vodi, a zdaj ko gledam cene za 5 urno šolo, me kar mine. Da se malo zmočim in stopin na desko bi me stalo vsaj 95€.. Kakorkoli, še enkrat lep pozdrav v Podgorje, upam da uživate in se imate lepo! Prosim pozdravite tudi bico :)

    LP, RokValterNina

  7. danijela pravi:

    Pozdravljena vidva, ki vsako jutro z blogom dvigujeta adrenalin… Zaradi vaju po
    celi Sloveniji iščem nadomestke za sonce, ujeto v ginjo. In pakiram kufre… ker me je tale vajina Portugalska dokončno dotolkla. Srečno na poti še naprej!

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!