Zadnji iberski izdihljaji.

Objavljeno nedelja, april 22nd, 2012 ob 21:04

Pozdravljeni!

Petek je bil dan najinega odhoda iz Portugalske ter začetka poti čez severno Španijo. Prva nama je tik pred odhodom postregla še z eno majhno zanimivostjo, slednja pa nama je zavdala s kilometri.

Mejo sva prečkala v vasi Rio de Onor, ki je do te mere spojena s špansko različico te iste vasi (Riodonor), da govorita čisto svoj jezik »riodonorščino«, mešanico portugalščine in španščine. Tu je vse tako prikupno staro – hiše, ljudje, celo živali – in hiše so urejene tako, da v pritličju živijo živali, v prvem nadstropju pa bivajo ljudje. Enakopravnost? I think so! :)

Portugalska Serra Montezinho se je tako zlila v špansko Sierro de la Culebra. Pozdravilo naju je simpatično mestece Puebla de Sanabria, najin cilj pa je bil nekdanji rimljanski rudnik zlata Las Médulas. Kar je na zemljevidu izgledalo blizu, naju je stalo par 100 kilometrov. Prekleta Španija, kako je velika! Toda pogled na Las Médulas je bil vreden vsakega izmed njih. Med 1. in 2. stoletjem n.š. je bil to najpomembnejši rudnik zlata v Rimskem Imperiju – sužnji so v teh hribih za Rimljane izkopali po 6500 kg zlata na leto. Danes je to divja, na nek način pusta pokrajina: osupljivo rdeči hribi, zdaj sicer že na pol poraščeni z zelenjem, kljub temu izpadejo goli, ranjeni. Razgledna točka (Mirador der Orellán) je postavljena mojstrsko, saj vse dokler ne stopiš na razgledno ploščad ne veš, kaj te čaka. In potem osupneš, se navdušiš, malo zmrzneš (bril je močan veter) in veliko slikaš.

Sobotni dopoldan sva odvozila po prelazih največjega evropskega nacionalnega parka Picos de Europa, ki se razteza čez tri španske pokrajine: Asturias, Cantabria in Castilla y León. Ime Picos de Europa, kar v prevodu pomeni »Vrhovi Evrope«, so parku nadeli pomorščaki, za katere je bil to prvi pogled na domačo zemljo po dolgih plovbah po svetovnih morjih. Tu bom omenila samo eno ljubko posebnost: SNEG! Joj, joj, pa sva mislila, da sva se ga do konca leta znebila!

Popoldne sva se igrala pračloveka. Pa ne tiste namizne igre, Pračloveki iz Kromanjona, da ne bo pomote. Obiskala sva jamo Altamira, katere jamske poslikave so nastale nam težko predstavljivega leta 18000 p.n.š. V pravo jamo turisti nimamo več vstopa. Nekoč so ga imeli, a sta bila naval ter uničenje tolikšna, da so jamo hitro zaprli in naredili kopijo, ki jo imenujejo Neocueva (»Neojama«) in ki je dostopna vsem. Zanimivo, a preveč ljudi – naletela sva namreč na vikend kulturne dediščine ali nekaj podobnega, zaradi česar ni bilo vstopnine, bilo pa je zato toliko več obiskovalcev.

Danes je bila najina kilometrska bitka s Španijo na vrhuncu in s ponosom vam sporočam, da sva zmagala! Trenutno sva nameščena na obrobju gozda v Franciji, le kak kilometer ali dva od španske meje. Plani za prihodnje dni še niso znani – zaenkrat sem uspela francoski vodniček samo izkopat iz najine knjižne police, ki to ni (je bolj jama, žep) … Mislim, da bo moralo planiranje počakat na jutranjo kavo.

Dopoldne sva si ogledala Guggenheimov muzej v Bilbau – to je čudovito ukrivljena moderna stavba, ki naj bi spominjala na ladjo ali rožo in katere oče je ameriški arhitekt Frank O. Gehry. Popoldne sva se vozila po Baskovskem zalivu ter baskovsko-navarskih bregih polnih košatih ovc in dan zaključila v vasi Zagarramurdi (tik ob meji Španije s Francijo), prežeti z zgodovino čarovništva. Tu je muzej čarovnic (Museo de las Brujas/Sorginen Museoa*) – fantastičen muzej, ki pa na žalost ne zna niti besede angleško – in jama čarovnic (Cueva de las Brujas/Sorginen Leizea*), v kateri so se v 17. stoletju zbirale coprnice, dokler se jih ni lotila inkvizicija, in v katerih so svoje blago skrivali tihotapci.
*imena so dvojezična (špansko/baskovsko), saj je ta osrednji severni del Španije dom samosvojih Baskov, tako drugačnih od Špancev kakor sta različna njihova jezika.

Tako. Dovolj Iberskega polotoka. Vive la France!

Over and out.
It’s Nina.

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!