Francoski začetki.

Objavljeno sreda, april 25th, 2012 ob 11:29

Pozdravljeni!

Najina Francija se je začela sončno, nadaljevala muhasto, danes ponoči naju je skoraj odpihnilo, zdaj pa sije sonček in piha. Piha ves čas. Atlantik pač. In april. Vreme ne bi moglo bit bolj aprilsko. Ampak nič za to, kmalu bo maj!

Ponedeljek sva začela s panoramsko vožnjo skozi eno izmed tipičnih baskovskih vasic. Ja, tudi Francija ima Baske in kultura je podobna, a stvari so na francoski strani mnogo lepše in bolj urejene. Ainhoa je res polikano lepa vas, hiše so bele, prepredene z rdečimi in zelenimi lesenimi tramovi, tla tlakovana, ko posije sonce, je kakor z razglednice. To je ena izmed vasic, ki jih Francozi imenujejo  »les plus beaux villages de France«, torej najlepše francoske vasi. Te vasi so ponavadi res lepe, tipične, urejene. Imajo celo svojo spletno stran: www.les-plus-beaux-villages-de-france.org.

Pot naju je vodila mimo pristanišča Saint Jean de Luz do Biarritza, za katerega se trdi, da ima ene najboljših valov za surfanje v Evropi. Rok je želel probat, a so ga cene in vreme od tega odvrnile. Biarritz se je izkazal za boljšega, kot sva pričakovala. Resda je resort – hoteli, plaže, restavracije, trgovine – a nekako ni 100% resort. Arhitektura ni slaba, veliko je starih vil, je katedrala in lepe plaže z rtom na sredi. Kljub temu se tam nisva dolgo zadržala; raje sva se odpeljala v Bayonne, glavno mesto francoskih Baskov.
Bayonne je lepo mesto, kjer so izumili grdobijo, ki jo poznamo kot bajonet. Spet so tu hiše s tramovi, ulice, ki nekako vse vodijo h katedrali, so ozke, polne trgovinic in butikov, ki prodajajo baskovske espadrilje (čevlji iz špage, pri nas poznani kot »špagarce«) in baretke. Skozi mesto teče reka Nive; čeznjo se pnejo mostovi, eden za drugim, ki povezujejo veliko in majhno Bayonne (Grande et Petite Bayonne). Vse skupaj je presenetljivo malo turistično. Kar je super. Vreme nama tu ni ravno služilo, a sprehod kljub temu ni bil slab.

Popoldne sva zapustila Baske in se podala globlje v regijo Aquitaine, kateri Bordeaux in Cognac dajeta svoj pečat. Vin in konjaka nisva šla degustirat; sva se odločila, da bi se raje nacejala z bretonskim jabolčnikom (cidre) in nažirala z normandijskim sirom (camembert).
Kakih 100 km zahodno od mesta Bordeaux leži in se pridno širi največja evropska peščena sipina, Dune de Pyla. Ta je ena taka mala (no, niti ne tako mala) požrešnica – že zdaj je visoka 114 m in dolga 3 km, vsako leto pa se razširi še za 4,5 m. Pojedla je že več dreves, cestno križišče in celo hotel! V lepem vremenu je sipina veličastna in mirna. Nama se je pokazala povsem drugačna – doživela sva pravi pravcati peščeni vihar! Ni prijetno, to mi lahko verjamete. Prav nič ne zavidam tistim, ki se jim to, a v znatno večjem obsegu, pripeti v pravi puščavi. Pesek v očeh, v nosu, ustih, žepih, na fotoaparatu (tale je Roka najbolj bolela), pesek vsepovsod. Še zdaj ga imava v Valterju v kakem kotu ali špranji. Poleg vetra nama je težil še dež. Na vrhu sipine sva torej imela dve možnosti: obrnit se v eno smer in dobivat pesek in dež v faco, ali pa se obrnit v drugo smer in met moker hrbet in ta zadnjo. Lahko si mislite, da sva se kljub vsemu raje odločila za drugo možnost, čeprav tudi to ni kaj dosti pomagalo. Pesek sva na koncu stresala in torbice, žepov in štumfov! Sipina je bila tokrat jezna, kljub temu pa veličastna. Šla sva jo pogledat še od daleč – obsijana z nenadnim soncem je bil pogled nanjo povsem nekaj drugega. Lepa je. Ne morem verjet, da imamo kaj takega v Evropi!

Včeraj sva se večino dneva vozila proti Bretanji. Spala sva ob obali Côte d’amour (Obala ljubezni) na rtu pri mestu Le Croisic. Ta mali predel je pravo odkritje – soline, simpatično mesto, lepa, na pol divja obala. Drugič, morda v kakem drugem letnem času, si bo treba za to vzet malo več časa. Kajti april je tukaj mrzel in vetroven.
Noč je bila vse, samo mirna ne. Sunki vetra so naju premetavali celo noč. Mislila sva, da dežuje, toda zjutraj se je izkazalo, da je pihalo tako močno, da je z morja nosilo peno čez cesto in naravnost v Valterja. Bljak! Vsa obala je bila zjutraj bela od morske pene, skale bele, cesta popljuvana s peno. Še dobro, da je Valter bel, se pena vsaj ni toliko opazila … Zdaj je že vse dobro, samo malo sva nenaspana. Trenutno čičava v Valterju pred veleblagovnico, kjer imajo pralne stroje in wc. Oboje sva izkoristila, jaz sem malo zadremala, cote bojo kmalu suhe, midva pa sva imela ravno dovolj časa za objavo in novi del Climber’s Journal Series.

Danes vstopiva v Bretanjo, najbolj severno-zahodno francosko regijo. Komaj čakava, le vreme naj naju ne heca preveč … Naj bo že enkrat konec tega ušivega aprila!

Over and out.
It’s Nina.

1 komentar

  1. Tine pravi:

    Badass sipina. Dobru, de je u Franciji :)

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!