Kamni in dobrote.

Objavljeno petek, april 27th, 2012 ob 14:02

Pozdravljeni!

Bretanja naju je v teh dveh dneh uspela prepihat in navdušit. Z Atlantika res besno piha, ampak narava je krasna.
Divja!
Nora …
Lepa.

Začela sva na jugu pokrajine in Carnac, ali po bretonsko (ja, tudi Bretonci imajo svoj jezik) Karnag, je mesto pred katerim se nahaja največji skupek megalitov na svetu. Gre za več kot 3000 posameznih, razmeroma nizkih menhirjev, poravnanih v vrste, ki se raztezajo čez 6 km. Postavljeni so bili med leti 5000 in 3500 p.n.š. (so torej še 100 let starejši kot angleški Stonehenge), kako in zakaj pa še vedno ni znano. Morda za čaščenje sončnega boga. Ali pa mogoče za izvajanje obredov plodnosti. Kakorkoli že, ko pride do teh malih okroglih pokončnih kamnov, smo v temi. A nič zato. Nevedenje je tu del zabave.

Prespala sva kar tam, sredi menhirjev. No, pretiravam, spala sva na parkirišču v bližini. Zjutraj pa sva dopoldansko kavico pila v mestecu Auray. Tega turisti navadno izpustijo češ da ni nič posebnega. Jaz sem tu bila že s staršema pred kakimi osmimi leti in sem ga zato dodala na najin itinerar. Aurayev center je čisto simpatičen, razmeroma nov, dosti trgovinic, kar lepa mestna hiša in cerkev. A ta center ni to, za kar sva prišla. Takoj sva se sprehodila do rečice, ki deli mesto na pol: na ta pravkar omenjeni center in na stari košček mesta, ki je še vedno tak, kakršen je bil najbrž v srednjem veku. Ta predel je majhen in mogoče ravno zato tako prikupen. Hiše so razmeroma nizke, vse fasade pa krasijo leseni tramovi. Skoraj vsaka hiša ima danes gastronomsko funkcijo – tu so restavracije s pretežno morsko hrano (restaurants), malo enostavnejše gostilne (brasseries), kavarne (cafés) in »palačinkarne« (crêperies). In tu sva midva spila najino kavico, medtem ko sva uživala v razgledu.

Nadaljevala sva proti obali, popolnoma neturistični, pod mestom Lorient. Pri vasi Kerroc’h je Rok celo malo poplezal. Nič posebnega menda, razgibal se je pa le. Vsi potencialni balvani, ki se jih je lotil, so tičali tik ob morju, pod svetilnikom. Kar se tiče razgleda je bilo to super, toda kaj hitro naju je nagnala plima, ki bi nama sicer odnesla vso najino kramo. Spala sva lahko kar tam, skoraj ob obali, a tokrat na srečo dovolj stran, da ni tako zelo pihalo.

Današnji dopoldan sva preživela v mestu Quimper (Kemper). Ta je že na zahodu Bretanje. Nekateri mu pravijo trubadur bretonske kulture in umetnosti. Je nekako velik in majhen hkrati. Skozenj teče reka, čeznjo pa se sločijo številni mostovi. Katedrala je s svojima dvema špičastima zvonikoma markantna, a na žalost mimo nje pelje promet – zakaj centra še vedno niso v celoti zaprli za »izpušnike« nama res ni jasno. Sicer so ulice, polne trgovin, kavarn in crêperies, rezervirane za pešce. Še dobro! Sicer bi bilo v poplavi dobrot, ki zrejo vate iz izložb in od katerih je skoraj nemogoče odtrgati pogled, najbrž veliko nesreč. Tudi midva sva klonila in si privoščila vsak po en macaron. To so neverjetno sladke in presenetljivo rahle slaščice, tako tipične za francosko prefinjeno kuhinjo. Okusov je nešteto in ni ga slabega. So pa nesramno dragi, to pa. Za enega malega ti vzamejo malo čez 1 € … Jih bom raje kar sama delala, sem se odločila in si kupila pripomočke »kit macaron«. Quimper sva zapustila z usti polnimi sline in kruljenjem v želodcih. Hitro v Valterja na kosilo!

Over and out.
It’s Nina.

1 komentar

  1. Mama Lenča pravi:

    Nič ne pomaga, sem rekla atiju, še enkrat me boš moral popeljati po nekoč naših, zdaj vajinih poteh. Sem že skoraj pozabila, kako lepo je po Franciji. Uživajta in v maniri bretonskega vetra odpihnita oblake čim prej!

Komentiraj

Please type the characters of this captcha image in the input box

Za komentiranje vnesite zgornje znake!